Rajzefibrov Festival sprehodov: Tudi Maribor je bil močvirje

Rajzefibrov Festival sprehodov se je minuli vikend kljub nizkim temperaturam v polnosti razcvetel in obiskovalce vabil z vonjem po drugačnih zgodbah Maribora. V sobotnih večernih urah je Lavra Munda Slaček četico radovednežev popeljala na turo z nostalgičnim naslovom Maribor, ki ga več ni. Čeprav poanta Rajzefibrovih sprehodov ni zgodovinska natančnost, je omenjeni sprehod skušal biti prav to, a daleč od dolgovezja in suhoparnih podatkov. Prekrižarili smo celotno središče mesta in izvedeli za manjšo enciklopedijo zanimivosti. Ena takih je recimo, da je na Trgu generala Maistra v 30. letih prejšnjega stoletja novozgrajena pravoslavna cerkev svetega Lazarja stala le nekaj let, ob prihodu Nemcev leta 1941 pa bila porušena. Podobna usoda je tam po prvi svetovni vojni doletela veličastni kip avstro-ogrskega viceadmirala Tegetthoffa.

"Obglavljeni" grad

Naprej, za današnjo frančiškansko cerkvijo je bila, tako je razlagala vodička, nekoč bolnišnica za kugo, ki je v srednjem veku vzela tretjino prebivalstva. Umrle so pokopavali na Ulrikovem pokopališču, ki je bilo na območju nekdanje Restavracije Center, kjer je stala tudi ena prvih mariborskih cerkva - Ulrikova cerkev. Po svetem Ulriku so se sicer imenovala tudi glavna vrata v mestno obzidje, ki so bila na območju med današnjim južnim delom gradu in Scherbaumovim dvorom (bivša stavba Nove KBM).

Med drugim smo izvedeli, zakaj se Maribor ni razvil pod gradom na Piramidi, kot je bilo običajno za srednjeveška mesta - to območje, vključno z Mestnim parkom, je bilo namreč močvirnato, zato je naselje zraslo in se hitro razvijalo ob Dravi. Tam je bil sčasoma zgrajen tudi novi grad, ki seveda več ni to, kar je nekdaj bil. Če pustimo ob strani, da so mu porušili pripadajoče obzidje, pa tudi večji del gospodarskih poslopij, je imel kar štiri stolpe, od katerih se je do danes ohranil le eden.

Vetrinjska je bila Poštna

Spreminjala so se tudi imena mestnih ulic in trgov. Današnji Trg svobode je bil do konca prve svetovne vojne Sofijin trg. Ime je nosil po Sofijinem vrtu, ki je bil na tem območju, dokler ga niso mestne oblasti odkupile zaradi pomanjkanja javnih površin. "Zdaj pa gremo v Poštno ulico," je na neki točki rekla Lavra Munda Slaček in nas, na naše presenečenje, ustavila v Vetrinjski ulici. Ker je na vogalu z Jurčičevo nekoč stala stavba pošte, se je Vetrinjska imenovala Poštna, je razkrila.

Na Židovskem trgu, v središču židovske četrti, ki je nekoč zavzemala četrtino Maribora, smo izvedeli, da je bilo zraven sinagoge nekdaj židovsko pokopališče. To je bila velika posebnost, saj Judje, kot se je izrazila Munda Slačkova, "ne mešajo živih in mrtvih", a da jim drugega tedaj ni preostalo, ker za svoje umrle preprosto drugje niso dobili prostora. V bližini so bile tudi obredne kopeli, ki so bile po izgonu Judov spremenjene v bazene za strojenje usnja.

Nova fontana ni "na suho"

Medtem je Lent korenito spremenil svojo podobo - ni več splavarstva, manjkajo obzidje z vrati med Vodnim in Židovskim stolpom, linija hiš ob Dravi, Benetke in tudi najstarejši most čez takrat 2,5 metra nižji vodostaj Drave. O mostu z markantnimi loki, ki je stal na zahodni strani Starega mostu, danes priča le pomol, ki obiskovalcem služi za lažje hranjenje labodov.

Glavni trg pa je na svoji vzhodni strani v zavezniškem bombardiranju dokončno izgubil celo linijo stavb. Zgodovinsko ozadje razkrije tudi, da nova fontana na današnji lokaciji ni povsem "na suho". Za kužnim znamenjem, pa tudi pred njim, sta bila namreč nekdaj vodnjaka s pitno vodo. Sicer je bil to stoletja živahen živilski trg. Vsa južna linija trga je bila denimo namenjena mesarjem, ki so bili strogo razporejeni po kakovosti. Pri bivšem kazinoju si našel najboljše kose, pri Vodnikovem trgu "špeh", je razkrila vodička. "Presenetljivo veliko se je prodajalo rib, rakov in žabjih krakov. Bile so tri velike ribarnice v Mariboru ... V Mariboru se je vedno dobro jedlo," je nekaj, kar je vendarle odporno proti času, izpostavila vodička. In sprehod tudi zaključila v tem stilu - pred "najboljšim pomfrijem Maribora", ki je bil v Slovenski ulici. "Moj najljubši spomin so kante z majonezo, zenfom in ajvarjem. Ljudje moji, pomfri z ajvarjem najbolj skupaj paše, pa ga nihče več ne ponuja," smo nad še eno izgubljeno mestno posebnostjo lahko posmrkali na koncu. Malo tudi zaradi prezeblih rok.