"Pričakujejo, da bom skrbela za nataliteto Slovencev, jaz bi pa šla najraje domov jokat"

"Kot stalna prebivalka mesta Maribor lahko povem - ne, občanov ni nihče ničesar vprašal o tem, če si želijo sežigalnico ali ne. Stara sem 30 let in odločevalci me prepričujejo v to, da moram skrbeti za nataliteto in veliko število mladih Slovencev, jaz pa bi šla domov najraje jokat, ker se pogovarjamo o tem, kam bomo umeščali sežigalnice, namesto, da bi iskali napredne rešitve," je nad namerami o gradnji sežigalnic razočarana Katja Sreš iz Ekologov brez meja in dodaja: "Pozivam, dajmo se povezovati in iskati podatke. Žal je danes v Sloveniji tako, da smo nevladniki, novinarji in raziskovalci edini, ki imamo potrebo po podatkih."

Predvsem o načinu, kako se je vlada lotila izbiranja lokacij za sežigalnice in kako je na kupih desetletij napak zraslo nezaupanje v sistem nadzora nad onesnaževalci, je tekla petkova popoldanska debata o odpadkih, ki jo je v Univerzitetni knjižnici Maribor pripravil Inštitut za družbeno ekologijo.

Velike luknje in strupi

Da so pobude izbiranja lokacij za sežigalnice po sistemu "naj župan dvigne roko" sila nenavadne, sta pritrdila tudi oba avstrijska "zelena" poslanca, ki sta prišla v Maribor podpreti novo zeleno stranko Vesna. Sandra Krautwaschl, poslanka avstrijskih zelenih v parlamentu avstrijske Štajerske si preprosto ne predstavlja, da bi lahko kak avstrijski župan samovoljno odločil o tem ali bo v njegovem kraju stala sežigalnica. Tudi dunajske sežigalnice, ki so vzor slovenskim odločevalcem, imajo po njenem mnenju slabosti. Kljub okoljski ustreznosti, ko gre za izpuste (upravlja jih mesto Dunaj in uporabljajo najboljše filtre ter drugo tehnologijo), morajo za uspešen sežig gorivu dodajati plastiko, kar seveda zmanjšuje cilje ponovne uporabe: "Sežigamo vire, ki so dragoceni."

Slovenija namerava sežigalnice graditi z denarjem iz 750 milijard evrov težkega evropskega sklada za okrevanje po pandemiji, cilj tega pa je tesno povezan s spodbujanjem zelenih investicij. "Sežigalnice zagotovo niso zelena investicija in prepričan sem, da bodo evropske inštitucije zelo pozorno spremljale ta projekt," meni evropski poslanec in sopredsedujoči Zelenih Evrope Thomas Waitz ter: "Sežig se zdi velikokrat dobra odločitev, sploh v kombinaciji z ogrevanjem, a konkretnih informacij o načrtih ni, tiste, ki pa so, pa puščajo odprta številna vprašanja. Ne gre le za onesnaževanje z emisijami CO2, ampak pri sežigu odpadkov nastajajo tudi strupi, ki vplivajo neposredno na ljudi. Ne verjamem, da se želi Slovenija pridružiti drugim državam nekdanje Jugoslavije, kjer ljudje trpijo zaradi onesnaženega zraka in na tisoče otrok živi z astmo zaradi izpustov iz dimnikov."

Desetletja slabih praks 

Trpke izkušnje življenja ob sežigalnici ima Miha Stegel iz civilne iniciative Danes!: "Izgleda, da se nismo dovolj naučili iz krutih smrti. Namreč, tudi cementarna je bila v začetku predstavljena kot idealen način, kako se znebiti odpadkov, saj se bodo tako rekoč vse strupene snovi vezale na apno ob minimalnih izpustih in azbest je takrat veljal za idealen material, potrebovali so ga pravzaprav povsod. Opozorila so bila, ampak ker ljudje niso umirali takoj na začetku, ampak z zamikom 20, 30 let, ni reagiral nihče. Nihče ni šel na ulice. Tudi takrat ni bilo javne debate o smiselnosti, o realnih potrebah, prevladale so gospodarske potrebe. In podobni vzorci se sedaj ponavljajo s sežigalnicami. Najprej bi morali razčistiti, kaj sploh potrebujemo, koliko je pravzaprav odpadkov za katere ni drugega načina, da se jih znebimo, kot je sežig. Ko so sprejeti zakoni, podeljene koncesije in okoljevarstvena dovoljenja, je žal že prepozno. Princip je vedno isti; najprej se projekt pripravlja v tišini, ko se javnost zave dogajanja, začne tehnična - ne zdravstvena, ampak tehnična stroka - strokovno razlagati, da je to edina možna pot, da so to trenutno najboljše možne rešitve. V primeru sežigalnice imamo srečo, da so se oglasili zdravnik, ki zelo jasno nasprotujejo projektu brez znanih načrtov in količin odpadkov. Zato pozivam prebivalce Maribora, Celja, Ljubljane, Kočevja, Jesenic - naj se prične javna debata. Če predstavljajo to kot idealno tehnično rešitev, potrebujemo podatke o tem, sicer bo prepozno. Pri nas ljudje še vedno umirajo, azbest je še vedno v njihovih pljučih."

Erika Oblak ima po drugi strani izkušnje iz borbe Eko Kroga zoper Lafarge cement v Zasavju. Nadzor nad onesnaževalci v Sloveniji šepa, oziroma se ti povečini nadzorujejo sami. "Monitoring najbolj nevarnih snovi se na napravi izvaja trikrat letno in meritve so napovedane. To pomeni, da lahko v sežigalnici prilagodijo procese tako, da dobijo najbolj optimalne rezultate, vsi pa vemo, da so izpusti največji ob zagonih in izpadih. Takrat ne meri nihče," je navedla enega iz bogate zbirke obvozov upravljavcev okolju nevarnih obratov.