V komentarju izpod peresa novinarke Jasmine Cehnar (Nazaj v prihodnost, 26. 6. 2020) je kar nekaj trditev, na katere se, predvsem s stališča stroke, preprosto moram odzvati. Avtorica v članku zapiše, da je "nekoč prominentni festival … še vedno brez vizije". Preden poda takšno posplošeno trditev, bi bilo dobro, da si to vizijo, ki je javno dostopna na naši domači strani Festivala Lent, prebere in potem polemizira oziroma sodi o njej. Vizijo torej imamo in jo kljub vsem težavam, ki so se zgrinjale na nas v preteklih letih, uspešno uresničujemo. Ob tem je treba dodati, da je to umetniški koncept, ki ga ni potrdil samo naš svet zavoda, kar mu daje potrebno verifikacijo, temveč je prav na podlagi koncepta in vizije Festivala Lent Maribor pridobil naziv svetovno mesto festivalov, ki ga podeljuje svetovno združenje festivalov IFEA s sedežem v ZDA, ob boku mestom, kot so Edinburg, Nica, Ottawa.
Soglašam pa lahko v delu, ko omenja plavajoči oder na Dravi. Tega, da ga več nimamo, ne razume niti šest uglednih mednarodno priznanih strokovnjakov s področja kulture in kulturnega menedžmenta, ljudi, ki so vodili evropske prestolnice kulture v preteklosti, in so ponovno obiskali Maribor tik pred otvoritvijo reške EPK januarja letos. Ljudi, ki so pri svojem delu še kako uporabljali izkušnje Festivala Lent in ki so bili iskreno začudeni, da smo ga, vsem razmeram in manjši podpori navkljub, uspeli obdržati na takšnem nivoju.
Avtorica trdi tudi, da "je jasno, da obstoječi poslovni model ne funkcionira". Od kod ji ta trditev, ki posega predvsem na področje ekonomije in ekonomske logike, če pustimo vnemar vse drugo, mi je nerazumljivo. Poglejmo samo številke: še vedno največja tovrstna prireditev v državi, ki je še v letu 2019 ob vložku MOM v višini 351.000 evrov, ob dodatku 44.781 evrov s strani MK, generira festival v vrednosti milijon in več evrov, če sploh ne upoštevamo sponzorstev v storitvah in materialu, kaj šele sinergijskih učinkov - je to neuspešen poslovni model? Seveda se lahko strinjam, da bi bile stvari, predvsem ob višjih inicialnih vložkih, še mnogo boljše, res je, da so pred krizo tudi bile, ampak da poslovni model ne funkcionira? Vsekakor vehementna trditev.
Rečeno je tudi, da premalo povezujemo kulturne potenciale mesta. Kaj so potemtakem SNG Maribor, drugi javni zavodi, nebroj nevladnikov in njihovih institucij, ki jih še kako angažiramo in povezujemo pri izvedbi festivala? Kaj pomeni, da generiramo kulturno-umetniško produkcijo v regiji s tem, ko dajemo programsko priložnost lokalnim kulturnim ustvarjalcem, katerih delovanje skozi vse leto podpiramo tudi tehnično, prostorsko in izvedbeno, in če je le možno, tudi finančno? Kaj so vsa prizorišča, na katerih se festival dogaja, od že funkcionirajočih objektov do ulic, trgov in dvorišč, ki smo jih vsaj programsko revitalizirali?
Predvsem pa je treba jasno ločiti poslanstvo in naloge javnega zavoda s področja kulture, ki ni in ne sme biti pridobitna dejavnost, in drugih deležnikov v mestu. Naša naloga je ustvarjanje kakovostnih kulturnih programov, dosegljivih vsem, ne oziraje se na globino njihovih žepov. Ki se, če se sprašujemo, kaj mesto dobi s festivalom, kaže v dvigu kulturne zavesti in širjenju obzorij, druženju, višji kakovosti življenja, izobraževanju, kakovostnem preživljanju prostega časa, kozmopolitskosti … Naše osnovno poslanstvo ni ustvarjanje profita in polnjenje turističnih postelj, čeprav naša dejavnost, prepoznavnost blagovne znamke ter atraktivnost programov daje dobre temelje tudi za tovrstno aktivnost. Verjetno pa je to predvsem naloga, ki posega na področje delovanja drugih akterjev v našem mestu, tako je to vsaj narejeno po svetu. Pri tem smo absolutno odprti za sodelovanje.
Če torej želimo kakovostno javno debato, bo končno treba poiskati odgovore na ta vprašanja. Tu se namreč skriva precejšen delež odgovorov, ki jih avtorica išče v svojem besedilu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
