Njegova osebnost, življenjska naravnanost ter družbena angažiranost so pred več kot 20 leti pritegnili tudi ljubiteljskega zgodovinarja in zbiralca, že preminulega Franca Pajtlerja. Zanimanje mu je vzbudil zapis v Leksikonu Dravske banovine, kjer pisec omenja Sadonika kot posebneža in samouka iz Lovrenca. Pajtler je navezal stik s Sadonikovimi potomci, z obsežno zbrano materialno zapuščino Sadonika in njegovega rodu pa mu je leta 1996 uspelo postaviti razstavo v slovenskobistriškem gradu. Sočasno je izšla tudi priložnostna knjižica s podrobno evidenco zbranega materiala. Za takratne razmere je Sadonik usvojil tudi zavidljivo raven pisne slovenščine, kar se po mnenju zgodovinarja Ožbeja Vresnika, ki je leta 2011 nadaljeval in nadgradil Pajtlerjevo delo, najbolj čuti ob prebiranju njegovih časopisnih prispevkov.
V dnevnike vse natančno beležil
Poleg pisanja časopisnih člankov (pod časopisne članke v Slovenskem gospodarju se je podpisoval kot Komposteljski) je bil tudi politično angažiran, odkrito se je zavzemal za "našo (slovensko) stvar". Bil je član večine takrat obstoječih narodnobuditeljskih organizacij, odbornik Kmečkega bralnega društva, Kmečke hranilnice, načeljeval je krajevnim organizacijam Katoliškega delavskega društva, Slovenske straže in Kmečke zveze za Štajersko. V času političnih bojev med Slovenci in Nemci je bil leta 1912 izvoljen v občinski odbor, konec prve svetovne vojne pa v okrajni svet v Maribor. Najpomembnejši del njegove zapuščine so dnevniki, kamor je redno beležil vse od vremena in dela na kmetiji do aktualnih družbenih in političnih dogajanj v kraju, okolici in širšem slovenskem prostoru.
