Prav grozno se počutim, ko spremljam javni linč, ki ga je – mimogrede – čedalje več. Z izjemno pritlehnimi, skrajno žaljivimi in zlobnimi komentarji nekaterih, ki že mejijo na sadizem. Kaj to pove o njih samih? Kakšna družba postajamo? Brez srca? Brez empatije? Brutalna? Kot da smo vsi brez napak?
Kakšna je njena zapuščina? Kako vse to vpliva na naše otroke – in kakšni postajajo? Kaj otroci odnesejo, ko opazujejo javno sramotenje, besedne napade, celo razčlovečenje?
Namesto da bi spoznavali pomen popravljanja, sočutja in dialoga, prevzemajo vzorce obsojanja, zaničevanja, brezbrižnosti. Vzgajamo jih v kulturi kazni, ne v kulturi srca.
Naš odnos do napak, do prestopnikov, do ranljivosti je ogledalo vrednot, ki jih prenašamo naprej. Če kot družba stopimo po poti poniževanja – kako naj otroci verjamejo v moč odpuščanja, v lepoto spoštovanja, v pravico do rasti?
Zato je nujno, da vzgajamo z zgledom – da pokažemo, kako popraviti krivico brez ponižanja, kako obsoditi dejanje brez uničenja osebe. Le tako bomo gradili skupnost, v kateri se otroci učijo odgovornosti, pa tudi milosti, ki je bomo lahko na stara leta deležni tudi sami. Ker drugače ...?
Zato bolj kot kadar koli potrebujemo kulturo srca.
Ni prav, kar sta dotični osebi storili. Nikakor. Absolutno tega ne odobravam, kajti spoštovanje pravil sobivanja ter tuje lastnine in zasebnosti bi moralo biti sveto, temelj vsake družbe. A čeprav tovrstnega ravnanja ni mogoče opravičiti, mora biti kazen zanj sorazmerna, pravična in predvsem spoštljiva do človekovega dostojanstva.
Dejanja, ki se je zgodilo, žal ni mogoče izbrisati ali popraviti. Verjamem pa, da se bosta osebi iz te izkušnje naučili in v prihodnosti ne bosta več ravnali na tak način. Pomembno je, da se kot družba zavedamo, da imata ti osebi otroke, vnuke, ki jih lahko sedanji ali prihodnji komentarji okolice zaznamujejo — stigmatizirajo — zaradi dejanj, ki niso njihova.
Marsikdo bo morda rekel: "Krivi sta sami, zakaj nista prej razmislili o posledicah." A prav zato je zdaj naša naloga, da se zavestno vprašamo, kaj s svojimi besedami, sodbami in obsojanjem širimo v okolje. Naša dejanja in izrečeni stavki imajo težo, lahko zdravijo, ranijo – ali pa ubijejo.
Spoštovanje človeka, tudi v njegovem padcu, je tisto, kar gradi boljšo družbo. Vzgoja z zasramovanjem ne rodi modrosti – le poglablja bolečino. Vsaka beseda, ki jo izrečemo, je seme, ki klije za zanamce. Naj torej sejemo takšne, ki obrodijo razumevanje, ne razdor.
Za konec bom dodala še zapis o dogodku, ki sem ga doživela nedolgo tega na vlaku in me še vedno spremlja, mi kljuva tam nekje globoko.
Babica, dedek, vnuček – star kaka štiri leta. Precej nemiren, ampak nič hudega. Se skorajda za takšnega malega nabriteža spodobi, da je takšen. Radoveden, nagajiv, igriv – skratka zdrav otrok. Babica ga je na vse mogoče načine animirala, da ga je obdržala na sedežu. Bilo je ogromno smeha in vriskanja, kar me je pripravilo do nasmihanja v smislu: glej, kako dobro se imajo. Tako je bilo vse do trenutka, ko sem zaslišala: "Ti si ena smrdljiva stara baba!"
Je ta misel, katere pomena zagotovo ni razumel, zrasla na njegovem otroškem zelniku – ali je le odmev okolja?
P. S.: Sivka simbolizira mir, čistost, ljubezen in duhovno ravnovesje. Pomirja misli, ščiti pred negativno energijo in spodbuja intuicijo. Vijolična barva pa izraža eleganco in globino.
Ksenija Trs, Maribor
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, poslej objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
