Dr. Ivan (Ivo) Senekovič, upravno-politični uradnik, Maistrov sodelavec, je bil rojen 10. decembra 1884 kmetu Martinu in materi Mariji, roj. Laufer, v Zimici v Slovenskih goricah, umrl pa je 29. septembra 1956 v Mariboru, kjer je tudi pokopan. Po trirazredni osnovni šoli v Kóreni je končal gimnazijo v Mariboru (maturiral je leta 1905), nato je študiral pravo v Gradcu in bil promoviran leta 1910. Od decembra 1909 do konca oktobra 1918 je služboval pri policijski direkciji v Trstu. Ob prevratu leta 1918 je prišel v Maribor, kjer mu je general Maister zaupal mesto policijskega komisarja. Na tem mestu, ki je bilo v nemirni prelomni dobi eno najtežjih in najodgovornejših, je z odločnimi ukrepi in veliko profesionalnostjo bistveno pripomogel, da se je uprava v Mariboru v kratkem času poslovenila.
Krvavi spopad z nemškimi demonstranti 27. januarja 1919 je bil v procesu narodne osvoboditve Štajerske sicer tragična, vendar odločilna peripetija. Sam Senekovič je bil v teh demonstracijah lažje poškodovan. Leta 1922 je bil premeščen v Celje, od tam kot okrajni načelnik v Sombor, pozneje v Novo Gradiško in leta 1933 nazaj v Maribor kot načelnik obmejnega okraja Maribor – levi breg. Leta 1935 je bil predčasno upokojen. Med nemško okupacijo 1941–1945 je bil dr. Senekovič izgnan v Mladenovac v Srbiji. Po končani drugi svetovni vojni je bil v Mariboru do konca leta 1945 pravni referent pri gradbenem oddelku okrožnega odbora OF in se je zavzemal za izboljšanje materialnih in kulturno-prosvetnih razmer ob meji. Nato je bil — kot vnet lovec in ribič — do smrti tajnik Okrajne lovske zveze v Mariboru, priznan lovski predavatelj in član lovskih izpitnih komisij. Bil je tudi med ustanovitelji in starešinami Lovske družine Pernica. Poznan je kot izjemno dober organizator, po značaju umirjen in natančen.
Dr. Ivan Senekovič je bil soudeleženec demonstracij na Glavnem trgu v Mariboru 27. januarja 1919 in je ta dogodek tudi opisal (glej Ivan Senekovič, Sedemindvajseti januar 1919, Kronika slovenskih mest III, št. 1 in 2, 1936). Za zelo kratko osvežitev spomina: v ponedeljek, 27. januarja 1919, zjutraj (in ne v nedeljo, kot pišejo številni avtorji in jo imenujejo "krvava nedelja", kar torej ne drži) je prišla v Maribor ameriška delegacija pod vodstvom podpolkovnika Shermana Milesa. Z generalom Maistrom so se pogovarjali o določitvi meja. Bil je meglen zimski dan, nad Mariborom in okolico so viseli temni zimski oblaki. Okoli 9. ure so se na osrednjih mariborskih ulicah pojavile velike nemške zastave, črno-rdeče-rumene trobojnice. Okoli 11. ure je bilo po Senekovičevih navedbah že vse mesto v nemških zastavah. Gostilne so bile navsezgodaj polne ljudi, ki so prišli v mesto od drugod. Dopoldne je na mariborskih železniških postajah izstopilo 3800 ljudi, množica se je kmalu po 10. uri začela zgrinjati na vse pomembnejše ulice in pred okrajno glavarstvo. Od tam so ljudje odšli na Glavni trg, ki je bil okoli 12.45 "po vsej širini od Vetrinjske in Koroške ter Stolne ulice natrpano poln demonstrirajoče množice". Razmere so ušle iz rok, počil je prvi strel. Nemški časopisi so trdili, da so pričeli na množico streljati stražarji, slovenski pa, da je prvi strel prišel iz množice in da so stražarji pričeli najprej streljati opozorilno v zrak. Zanimivo je, da je množica kljub opozorilnim strelom nadaljevala pritisk, zato so vojaki pričeli streljati vanjo. Streljanje je trajalo le slabo minuto, izstreljenih je bilo 47 nabojev. Množica se je pognala v beg. Vse drugo, vključno s posledicami, je zgodovina že zelo podrobno pojasnila. Epilog "krvavega ponedeljka" je bil več kot tragična posledica zahtev množice demonstrantov, ki je hotela na vsak način, tudi s silo, če je bilo treba, povrniti staro stanje, torej nemško oblast v mestu.
Dr. Senekovič je to orisal za "ponesrečeni poizkus prevrata, ki je dotlej večkrat motno situacijo razčistil. Razburkani valovi razburjenja so se v kratkem umirili, nastopilo je vseobčno iztreznjenje, do skrajnosti prenapeta politična atmosfera se je umirila kakor po težki nevihti. Maribor je bil in ostal čvrsto v naših rokah," je še pripisal mož, ki je k temu tudi sam pripomogel. Njegov opis "krvavega ponedeljka", 27. januarja 1919, pa je še vedno dragocen zgodovinski vir.
Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah
