Kako dostopno je mesto meščanom? Vedno bolj, bi nekateri zadovoljno rekli. V določeni meri to drži, a v še večji meri je res to, da marsikje marsikaj še zelo manjka, že narejene izboljšave pa ne dosežejo vseh oziroma so le navidezne. Veliko je še za postoriti, preden se bo mesto, ki ima naziv mesto po meri invalidov, lahko tudi v praksi ponašalo s tem nazivom.
Četudi je bilo v zadnjih letih odpravljenih veliko arhitektonskih ovir - narejenih je bilo veliko klančin, prilagojenih dostopov, tu in tam dvigalo, so namreč nekateri deli mesta, denimo Tezno, v veliki meri še brez ustreznih klančin, Lent je invalidom na vozičkih samostojno dostopen po velikih ovinkih, številne klančine so, ker niso narejene dovolj natančno ali so prestrme, za nekatere invalide neuporabne, nepotrebni "okrasni" robovi - včasih celo na sredini krožišča?! - so past, v režah kock ne ostajajo zgolj petke meščank, ampak se vanje zatikajo tudi kolesa invalidskih vozičkov, javnega WC-ja za invalide v središču mesta še zdaj ni kljub zanj že leta rezerviranem denarju, saj se lokacija ne najde in ne najde ... So pa na osrednjem mestnem trgu ob množičnih prireditvah zadnja leta - pred korono - poleg običajnih diksijev začeli vsaj postavljati tudi takšne za invalide.
Skratka, marsikaj je še treba postoriti: poleg tega, kar manjka, tudi glede onega, kar je že narejeno. A tako, da arhitektonske ovire odpravlja le navidezno ali le za nekatere - na primer površno narejene klančine, ki jih invalidi ne zmorejo ali pa jih zmorejo le tisti z električnimi invalidskimi vozički, za invalide z vozički na ročni pogon pa so prestrme. Še kako na mestu je pobuda Mariborčanke Štefke Vegan, da bi klančino, preden dobi pločnik uporabno dovoljenje, moral fizično preizkusiti invalid na vozičku, in to tisti, ki jo najtežje premaga. Le v tem primeru jo je namreč mogoče šteti med klančine, ki odpravljajo arhitektonske ovire.
Pa to ni le slaba praksa iz preteklosti, ampak se dogaja tudi danes. Čeprav se iz invalidskih vrst iz leta v leto slišijo pozivi, naj jih arhitekti, projektanti, izvajalci pritegnejo k sodelovanju, kadar gre za odpravljanje arhitektonskih ovir (pa ne šele tedaj, ko je vse že izrisano ali narejeno, ampak ko se stvari šele načrtujejo in izvajajo), se to kar ne zgodi. Invalidi te formalne izobrazbe res nimajo, poznajo pa svoje omejitve in potrebe in imajo izkušnje, ki bi bile strokovnjakom v pomoč. Če bi jih pritegnili, bi sredi novega krožišča v Ljubljanski ulici pri bolnišnici zagotovo ne nastal okrasni rob, ampak bi bil prehod v enem nivoju - nihče ne bi s tem ničesar izgubil, le invalidi bi pridobili.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
