Dobro leto dni pred naslednjimi lokalnimi volitvami lahko že dokaj realno ocenimo, kakšni so oziroma bodo rezultati prvega mandata mariborskega župana Saše Arsenoviča. Kaj je bilo narejeno, kaj se dela in kaj bo preloženo na naslednja štiri leta - še preden se začnejo vročične politično-interesne razprave z razponom interpretacij od najboljšega župana v zgodovini mesta do še enega mandata izgubljenih priložnosti. Če se osredotočimo predvsem na infrastrukturne projekte, ki se v mestu pač najbolj opazijo, in jih primerjamo s časom prejšnjih županov Franca Kanglerja in Andreja Fištravca, lahko na hitro ugotovimo, da Arsenovič v bistvu nima afer s sumi korupcije in da je precej bolj učinkovit od drugega. Kar je blagoslov za mesto, če samo pomislimo na zdrahe minulega desetletja. Toda od kod se je potem prikradel občutek, da se je od nekdanjega uspešnega podjetnika vendarle pričakovalo več?
Ponarodela razlaga, da je Maribor specifično zahtevno mesto, ki žre svoje zlate otroke, je kot običajno pretirano enostavna in na prvo žogo. Odgovor je precej bolj kompleksen. Arsenovič bo proti koncu naslednjega leta na mizo nove županske kampanje položil naslednjo bilanco: Glavni trg s Koroško cesto, Vojašniški trg z objekti, zahodna tribuna Ljudskega vrta z okolico in promenada Mestnega parka. Vse druge večje investicije (Center Rotovž, nabrežje Lenta z novo brvjo, Zdravstveni postaji Magdalena in Tezno, predor pod središčem mesta, revitalizacija Piramide, garažna hiša na območju Ljudskega vrata ...) bodo ali ravno v izvajanju ali bolj verjetno šele v načrtovanju za prihodnja leta.
Pri končni oceni mandata in pomislekih, ali bi bilo lahko narejenega več, velja upoštevati kar nekaj okoliščin. Če naštejemo tri: gre večinoma za zahtevne in drage projekte, ki jih občinski proračun v štirih letih preprosto ne zmore vseh prenesti; občina je lani sklenila sodno poravnavo, po kateri je za pohorske žičnice in gondolo morala plačati šest milijonov evrov; čas pandemije, ki je nekoliko ustavil življenje. Če k temu prištejemo še ustanovitev družbe Mestne nepremičnine in združitev občinskih podjetij v Javni holding Maribor, kar naj bi dolgoročno prispevalo tudi k "boljšemu servisu" za občane, bo objektivna ocena težko neuspešna. Od Maribora 2018 do Maribora 2022 še sicer ne moremo govoriti o razvojnem preboju ali osvojitvi Mount Everesta, a celotna slika je precej obetavna.
A vse to še ne pomeni, da bodo Mariborčani Arsenoviču zaupali še štiri leta na županskem stolčku. Ker Maribor ni samo mestno središče (če še enkrat pogledate bilanco prvega mandata, boste celo ugotovili, da je polovica (!) realiziranih projektov na območju nepremičnin županovega podjetja), ker je infrastruktura samo trši del zapletene formule o boljšem življenju in ker so v Mariboru tudi ljudje, prosto po delavki v kulturi Anji Zag Golob, ki jim denar ni edino merilo kakovosti ali pogoj obstoja. "Ljubljana ne boste nikoli - kak smisel ima, da poskušate biti kopija?" je Golobova v javnem pismu vprašala župana pred enim mesecem. Odgovor se še vedno piše.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
