(MB-TEDEN) Ni(majo) filinga

Ko se nas je kakšnih dva ducata slehernikov neko mrzlo in vlažno januarsko nedeljo udeležilo vodenega ogleda Plečnikove grobnice za jezuite na pobreškem pokopališču in smo zaprepadeni poslušali umetnostno zgodovinarko, kako malomarno se ravna s tem edinim in situ ohranjenim Plečnikovim spomenikom v Mariboru, je glas dvignil Mariborčan, podjetnik, zaslužen za obnovo znamenite Trafike ob Glavnem mostu. Da si grobnica zasluži sijaj, vrnitev v prvotno stanje z originalno ograjo, je povedal s tako pristnim žarom in občutkom do kulturne dediščine in umetnosti, da nas je ogrelo. Puhtelo je od njegove želje, da bi takoj pristopil k delu. Redek primer, kakršnih v Mariboru ni veliko. Pravi filingaš z nujno občutljivostjo.

Takšen občutek in zanos, ki lahko vodita v vrhunsko izvedbo prostorskih in drugih projektov, bi pričakovali od občinskih vplivnežev in odločevalcev, saj imajo poleg položajev in moči primerno izobrazbo - podžupan Reichenberg je arhitekt, njegova sestra, ki dela v občinskem oddelku za okolje in prostor, prav tako. Arhitekt je tudi mestni urbanist Kancler. Podžupan Medved je gradbinec. Če mesto Jožeta Plečnika, mednarodno priznanega in cenjenega arhitekta, vizionarja, katerega izviren pristop še danes navdihuje strokovnjake in ljubitelje arhitekture po vsem svetu, ne bo častilo niti v letu 2022, ko praznujemo 150 let od njegovega rojstva, ali ga sploh kdaj bo? Če vladajoči nimajo odnosa in občutka do njega, do koga ali česa ga sploh imajo? Več let se za ohranitev Plečnikove kapele ob UKC Maribor, drugega od Plečnikovih dveh realiziranih del v Mariboru, bori civilna iniciativa. Kapelo izrinjata parkirišče in zasebni interes, oprema je deponirana nekje v skladišču. A mestna oblast menca.

Namesto filinga in visokih, profesionalnih kriterijev v Mariboru spremljamo "easy money" podjetništvo, odsotnost družbene odgovornosti, ki se kaže tudi skozi drastičen upad donacij javnih podjetij pod narekom župana Arsenoviča, samozaverovanost in ozko klubovsko ozračje, ki ima vonj po klientelizmu. S tem ko mnenja strokovnjakov izzvenijo, kot da bi metali bob ob steno, nam sporočajo, da županska beseda ni samo zadnja, ampak tudi edina. V takšnem okolju, prežetem z imperialistično mentaliteto, izbranci lahko počnejo, kar hočejo in kjer hočejo, tudi v javnem prostoru. Čeprav zato nastajajo usode polne, napačne odločitve in trpijo celo mesto in vsi ljudje.

Kakor recimo ob aktualnem oškodovanju forme vive Poletno veselje v ožjem starem mestnem jedru, ki jo lokalna oblast bolj kot skulpturo za ljudi dojema kot prostor za smeti. Tik ob prvovrstno urbano plastiko ameriškega kiparja Willa Nettleshipa, živo umetnino, saj so jo Mariborčani leta in leta radi uporabljali za igralo ali sedalo, je občina vgradila šest velikih košev za smeti. Požvižga se tudi na zanemarjeno, med plevel, zarjavele zabojnike in avtomobilsko pločevino stisnjeno formo vivo Japonca Harunorija Hujimoto v Novi vasi, na kar stanovalci opozarjajo že dolgo. Pa to ni vse, še večje stvari so.