Ste doma v tednih samoizolacije opazili, da imate na policah čisto preveč stvari? Recimo začimbe s potovanja pred več kot desetletjem zagotovo niso več nekaj, kar bi ustrezno začinilo jed, stari polomljeni stoli, mizica, ki je pred kakimi 20 leti ponujala občutno lepše trenutke. Med stopicanjem levo in desno v stanovanjih z nagrmadenimi spomin(k)i, je v času samoizolacije seveda logično, da je edini učinkovit ukrep za ohranjanje zdrave pameti čiščenje.
Notranje in zunanje čiščenje, ampak prvega seveda ni treba opazovati tudi drugim, drugo pa pač. Kajti pri fizičnem čiščenju se marsikomu zdi povsem logično, da namesto v zeleni keson odvrže navlako v naravo. In ker imamo v Mariboru že tako skrajno nerodno situacijo v odnosu do smeti in ker so zvišane položnice Snage nesrečno sovpadle prav s časom, ko imamo kupe drugih skrbi, so smeti postale nekakšen simbol upora proti koronaokupaciji. Dobro, vrste pred zbirnimi centri so neskončne, večina torej še razume in upa, da na koncu vsega tega ne bo armagedon, ampak novo staro življenje, a veliko je tudi takih, ki nakopičeno jezo v obliki smeti trosijo naokoli. V bližnje gozdove recimo ali v boljših primerih okolico ekoloških otokov. Zanimivo, da se to dogaja v času, ko bolj kot kadarkoli prej ugotavljamo, kako dragocen je vsak košček narave, ki nam ga ponuja občina, in v časih, ko bo beseda higiena takoj za virusom in korono verjetno največkrat izrečena beseda leta.
Zadnje, kar potrebujemo zdaj, so črna odlagališča pa tudi razmišljanje, da je čas preveč krizen, da bi mislili na varovanje okolja
