Dvorišča, ki so bila včasih otroški poligoni, vse bolj zasedajo avtomobili. Javne površine se krčijo, dogajanje pa se z njih seli v nakupovalna središča. Igrala v blokovskih naseljih propadajo, ker se lastniki v poplavi interesov za njihovo obnovo preprosto niso zmožni dogovoriti, če pa že, igrala z novim toboganom pogosto dobijo tudi ograjo. Žal pa živimo tudi v časih, ko se igriščem ne piše dobro, ker nekatere otroški smeh moti.
Zato so toliko bolj dragocene javna in vsem dostopna igrišča, ki niso le platforma za otroke, so tudi točka integracije skupnosti. Da si želijo vlaganj v prav to infrastrukturo, so Mariborčani jasno in glasno izrazili v okviru participativnega proračuna, slišala jih je tudi občina in zlasti za menjavo dotrajanih javnih igral zagotovila še dodaten denar, verjetno rekorden znesek. Vsekakor pohvalno, bi pa pričakovali, da bo pri teh dodatnih 200 tisočakih tudi kakšna nova investicija, saj je večina javnih igral vzdrževana in vsaj na prvi pogled v dobri kondiciji, igral pa je zlasti zunaj središča mesta občutno premalo. Po drugi strani pa kar nekaj igralom manjka senca, urbana oprema ali ustrezna podlaga. Strokovnjaki za igrala, ne le mariborska, pač pa slovenska in širše, prav tako pogosto ocenjujejo, da so nedomiselna, dolgočasna in po istem kopitu. Da bo glede slednjega zdaj kaka sprememba, sicer ni veliko možnosti, saj morajo občine slediti varnostnim standardom in so pri izbiri igralnih elementov precej omejene. Rezultat so sicer lepa "copy-paste" igrala, ki pa v otrocih ne spodbujajo ustvarjalnosti. Zlasti pa je premalo kvalitetnih površin za starejše otroke, ki potrebujejo prostor za spontanost in svobodo. Gugalnice se desetletnik pač hitro naveliča, svojo potrebo po ustvarjalnosti pa nato kdaj izraža na neprimerne načine - z vandalizmom. Posledično se prostori zanje še dodatno krčijo, saj pred otroki in mladimi javna igrišča zaklepa vedno več osnovnih šol. Kako presekati ta vozel, je še en izziv za mestne oblasti.
Žal živimo tudi v časih, ko se igriščem ne piše dobro, ker nekatere moti otroški smeh
Velikokrat se zdi, da je spontano druženje otrok iz soseske izumira. A živžava se ne da kar tako utišati. Če potrebujete kakšno dozo nostalgije, jo lahko te dni dobite v Goriški in Ljubljanski, kjer otroci tako močno živijo in čutijo svoje dvorišče, da se zanj borijo mimo zateglih procedur. Po vseh propadlih poskusih odraslih bodo za nova igrala pač zaslužili sami s prodajo igrač. O tem so trdno prepričani, četudi jim kak dežurni nergač zabrusi, da jim ne bo uspelo. Ob močni podpori skupnosti njihov končni uspeh v resnici ne bi smel izostati. Morda pa ta simpatična zgodba nakazuje tudi, da v ljudi počasi pronica zavedanje, da je kvaliteten prostor za preživljanje prostega časa vreden neskončno več kot parkirišče za avtomobile.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
