Festivali se ne merijo več po obisku, ampak po dobrem počutju, doživetju, ki ga nudijo, je nedavno dejal šef festivala. Drži - in čeprav je počutje statistično verjetno precej težko merljiva kategorija, je krivulja dobrega lentovskega počutja nekje z začetkom festivala pričela pikirati proti osi x. Nesoglasja (če uporabim zelo mili izraz) med "herojem Stanetom" in "knezom Kocljem" so zakisala festivalsko vzdušje do mere, da so danes zjutraj v nekem butiku dame ugotavljale, kdo da je vzel festivalu dušo. Pa je šefica prekinila debato z "letos je veliko žensk prišlo kaj kupit, ker so šle mimo izložbe - ker drugače je Jurčičeva pač prazna".
Debata o duši je simptom - festival imamo, fajn je in navezani smo nanj, ampak kaj imamo od njega mi? Klasični, za mesto spodrezanih korenin tako značilni manever - nekaj je tako zelo naše in je tako dragocen identifikacijski moment, da je nujno zategniti vse mišice, da bo ravno takšno, kot mislim jaz. In puf! Tisti nalezljivi festivalski občutek, ko pičiš s kolesom proti centru in začne že na Koroški cesti dogajanje butati vate, ko v težki hici naročiš hladni špricar, v ozadju pa ropota z Večerovega odra, izgine v trenutku, ko prične nekdo jamrati, kako pa zdaj res ni več, kot je nekoč bilo. Ja, ja, vem, kako je bilo, vem, kolikokrat smo kot praktikanti dirkali od Glavnega do Večerovega odra čez Glavni trg - ja, ja, jasno. Tako je bilo, ampak res upam, da se današnja mladež, ki razliva hormone po prizoriščih, ne ukvarja pretirano s preteklostjo, itak se že mi preveč.
Nesoglasja med "herojem Stanetom in "knezom Kocljem" so zakisala festivalsko vzdušje
