(MB-TEDEN) Boljše mesto, boljši ljudje

Očitno je, da Maribor v zadnjih letih doživlja intenzivno vizualno preobrazbo. Obnovljeni Glavni trg, s Koroško cesto zaprt za promet, nagovarja ljudi kot bleščeč reprezentant. Z novim letom sta končno prišla dobra novica in upanje za kulturo - bližnji Rotovški trg bo sodobno kulturno središče, denar je in gradbinec izbran. Transformacija se obeta Slomškovemu trgu, tudi Lent čaka korenita, brezprometna sprememba. Namesto trave na Studencih kot gobe po dežju rastejo novi bloki, zasebni investitorji uspešno pritiskajo z idejami o stanovanjski gradnji ob Dravi. Čeprav nihče ne oporeka, da je prometna problematika pereča in da je ustvarjanje novih, toplih domov nujno za razvoj družbe, imajo mnoga vprašanja o umeščanju v prostor, najboljših rešitvah in prioritetah racionalno jedro in etične, empatične ugovore.

Je tunel v središču Maribora res edini, ki lahko reši prometne zamaške, kakor trdi župan Arsenovič? Je občinski nakup parcel pod Snežnim stadionom, kjer bo nekdo lahko služil z oddajo parkirišč, res javni interes? Če je v mestu toliko starih stanovanj praznih, 118 ima nezasedenih celo medobčinski stanovanjski sklad, potem bi bilo logično, da liderji, tako občinski kot državni, v prvi vrsti spodbujajo obnovo. Ali sta javni interes zaščita in razvoj zelenega nabrežja Drave ali gradnja stanovanjsko-poslovnih kompleksov za premožne? Kakršen je recimo aktualni projekt ob Lavričevi ulici, za katerega se je med mestnimi svetniki, ko so potrjevali prostorski akt za gradnjo, perfidno politično lobiralo, vse tja do povezav z Janezom Janšo. So načrti skladni s potrebami ljudi in bodo izpolnili pričakovanja o višji bivanjski kulturi? Odgovor je ne (vedno) ali premalokrat.

Občutek stihijskega urejanja in diktat parcialnih interesov bi najbrž lahko omilili z občinskim prostorskim načrtom, vendar ga župan v dobrih treh letih še ni uspel izpeljati. Da dobre prakse iščejo v Ljubljani in Evropi, brani svoje načrtovalce. Že prav in lepo, a bi lahko več iskali tudi doma, med Mariborčani, zlasti med strokovnjaki, in jih povezali ter presegli snobovsko mentaliteto vladajočih, edinih poklicanih za odločanje. Prenova starega pristanišča v Marseillu, ki so ga v celoti odprli za javnost, je postala naj evropski urbani prostor tudi zato, ker je občina pred natečajem izvedla raziskave med meščani, podjetji in organizacijami. Na podlagi njihovih idej in želja je razvila programske smernice in območju zagotovila ekonomsko vitalnost in vsebinsko privlačnost. Podobno so se lotili brvi v španskem mestu Elche, kjer je in situ biro skupaj z lokalnimi prebivalci analiziral in določil trase povezav preko rečne struge. Postopoma so zgradili poti, ki povezujejo dva bregova, ta pa ozelenili z avtohtono vegetacijo, kar bi lahko naredili tudi v Mariboru. Pomembnost zelenja so dojeli tudi v predmestju Pariza, ko so ob revitalizaciji reke Marne brežino zasnovali kot družbeni prostor in kot habitat za nove živalske in rastlinske vrste. Takšno okolje je namreč praviloma bolj ugodno za oddih in bivanje. In če izpeljemo, ko se mesto spreminja na bolje, postaja boljši tudi človek.