Maribor, ki ga ni več: Ko si lahko dobil krompirček z ajvarjem

Mesta se spreminjajo. Neprestano. Širijo se zunaj svojih starih meja, nekdanjih mestnih obzidij, gradijo se nove stavbe, ulice in ceste, stare dobivajo nova imena, nekatere pa izginejo za vedno in ostanejo le še v spominih prebivalcev, če sploh. To smo iskali skupaj z Lavro Munda Slaček, ki je po mestnih ulicah popeljala v Maribor, "ki ga več ni", Rajzefirbčni sprehod v okviru Vilinskega mesta, ki ga že nekaj let pripravljajo pridne vilinke in vilinci Narodnega doma, Društva Hiša! in Zavoda Mars.

Začeli smo v nekdanji Kopališki ulici (nemško Badgasse), in če se sprašujete, kje je to, vam morda že ime Svetozarevska pove kaj več, danes pa tej ulici ob robu nekdanjega mestnega jarka rečemo Ulica škofa Maksimilijana Držečnika. V Graškem predmestju, ki se je razprostiralo na vzhodni polovici mesta, je bila na mestu današnje frančiškanske cerkve manjša kapucinska, Trgu svobode pa so nekoč rekli Sofijin trg. Če bi z njega pogledali proti severu, bi nam sredi nekdanjega Jugoslovanskega trga pogled zastirala pravoslavna cerkev svetega Lazarja, nekaj desetletij prej pa bi si na trgu lahko še vedno ogledali spomenik admiralu Tegetthoffu.

"Grajski ulici so kinematografi usojeni," se pošali Lavra, saj v tej ulici ni bil zgolj kino Partizan, ki se ga spomnimo vsi, ampak je kar nekaj časa v Viteški dvorani deloval tudi Grajski kino. Florijan, ki nas še danes opominja na velike požare v mestu, se je moral za približno sto let umakniti prometu, ki se je zgostil, potem ko so "odprli" Grajsko ulico, nekoliko nižje pa smo prvič ta dan stopili v nekdanjo Poštno ulico, saj je bila pošta nekoč na drugem koncu mesta, kot je danes.

Spotikavci - Stolpersteine, medeninaste kocke v asfaltu v Ulici kneza Koclja, nas spominjajo na ljudi, ki jih je doletela tragična usoda holokavsta, da je na Židovskem trgu mogoče še danes videti sinagogo, pa se je zahvaliti verjetno tudi dejstvu, da je po izgonu judov iz mesta koncem 15. stoletja služila nekaj časa kot katoliška cerkev, kasneje pa tudi kot stanovanjski objekt. Po stopnicah smo se spustili do obrežja reke Drave in si kar malo oddahnili, da o nekdanjih usnjarnah priča le še ime ulice - Usnjarska. Ni slučaj, da smo usnjarsko obrt ponavadi našli ob rekah in na koncu mest, saj je bilo usnjarstvo za druge prebivalce sila neprijetna obrt. "Za strojenje kož so usnjarji uporabljali živalski urin," nam pove Lavra in kar težko si je bilo predstavljati, kako je moralo včasih zaudarjati na jugovzhodnem obrobju mesta.

Nekaj deset metrov naprej, tik za oboki Glavnega mostu, smo se ustavili na nekdanji "magistralki" Trst-Dunaj, ki je imela prav tukaj v Mariboru svoje najbolj ozko grlo. Ko so leta 1913 odprli novi Državni most, so si oddahnili vsi, še najbolj pa vozniki vozov, saj se jim ni bilo več treba vzpenjati po ozki in dokaj strmi Dravski ulici.

Najstarejša trta na svetu ne srečo še vedno je, ni pa več nekdanjih mariborskih Benetk. No, če smo povsem natančni, nekdanji jugozahodni del mestnega obzidja so ob gradnji meljskega jezu porušili zgolj do pritličja, preostalo pa zasuli z zemljo.

Na Koroško cesto je nekdanji obiskovalec mesta vstopil skozi močno utrjena Koroška vrata, in če je bil tržni dan, se je sprehajal ob stojnicah z različnim blagom, predvsem mesom in špehom ter živimi živalmi, vse do Glavnega trga, kjer je moralo kar vrveti od življenja in kakofonije zvokov ter različnih vonjev dobrin, ki so jih vozili s podeželja. Pravo nasprotje teh dni, ko ograjene in povečini zaprte hiške prazničnega sejma ob vrtiljaku tiho čakajo na boljše čase. Še drugič ta dan smo šli po Poštni ulici, tokrat tisti, ki se tako imenuje danes, in na Slomškovem trgu slišali marsikaj o nekdanjem špitalu pa pokopališču, vrtovih in županu Tappeinerju.

Sprehod po Mariboru, ki ga več ni, smo zaključili v Slovenski ulici, pred "haustorjem", v katerem se je vedno vila vrsta, in večina nas je nostalgično zavzdihnila, saj so včasih tam prodajali najboljši krompirček v mestu. "Jaz sem svojega vedno jedla z ajvarjem in ta kombinacija se ne da dobiti nikjer več," je zaključila sprehod Lavra in požela velik aplavz.