Ludvik Pandur: "Z očetom sva imela neskončne pogovore o umetnosti"

Razstavo, ki bo na ogled še do 27. marca, so obogatili še s spremljevalnimi dogodki. Prejšnji torek se je kustos razstave Jure Kirbiš ob fotografijah iz družinskega albuma Pandurjevih pogovarjal s Pandurjem o njegovi življenjski zgodbi. Od fotografije s staršema, ko so še živeli na Koroškem, do zadnjih fotografij iz ateljeja že med pripravami na aktualno razstavo.

Odločitev šele ob maturi

Ludvik Pandur se je rodil leta 1947 v Slovenj Gradcu meščanski družini iz Lendave. Njegov oče je namreč učil risanje na ravenski gimnaziji, ko je bil mali Ludvik star dve leti, so se preselili v Maribor. Da mu je bilo slikarstvo nekako položeno v zibelko, ker je bil njegov oče Lajči Pandur, potomec slikarskega rodu, prav tako slikar in likovni pedagog, je znano. Lajči je študiral v Zagrebu ob kasneje prav tako znanih in priznanih slovenskih umetnikih, kot so Gabrijel Stupica, Maks Kavčič, Zoran Mušič ... Iz njihovih študentskih druženj Ludvik Pandur hrani več fotografij. A likovna umetnost kljub temu ni bila prva in takoj v njegovih mislih, ko je razmišljal o poklicu. "Šele po maturi sem sprejel dokončno odločitev, prej sem razmišljal o kemiji, zanimali so me jeziki, književnost, po enem od potovanj pa je kocka padla, da bom slikar," je povedal. Z družino so veliko potovali, obiskovali svetovno znane galerije in muzeje. Od tod tudi dodatna spodbuda pri odločitvi za umetnost.

"Toda nisem želel študirati v Ljubljani, tam so takrat učili sami očetovi kolegi, nisem želel očitkov o protekciji," je pojasnil odhod na akademijo v Zagreb. "Z očetom sva imela v našem stanovanju neskončne debate o likovni umetnosti in drugem." Svoje znanje je Ludvik Pandur po študiju izpopolnjeval v mojstrski delavnici Krsta Hegedušića v Zagrebu. Leta 1971 je imel prvo samostojno razstavo v Razstavnem salonu Rotovž, ki so ji sledile številne razstave doma in v tujini. Po vrnitvi v Maribor leta 1973, po očetovi smrti, ima še do danes svoj atelje v Maistrovi ulici, kjer s prekinitvami ob odhodih na kolonije ustvarja. Razstavljal je vse do New Yorka in Madrida. Zlasti Španija ga je "neskončno prevzela".

To je bilo lepo, veselo obdobje

Ob tem pa je bil do upokojitve tudi priljubljeni redni profesor na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. "Preden sem začel predavati, me je bilo strah, kaj bo z mojim slikarstvom. Kaj bo, če bom preveč okupiran s pedagoškim delom? Toda nato je bilo to zelo lepo, veselo obdobje mojega življenja. S študenti sem imel lepa, vsebinsko bogata srečanja. Marjeta Ciglenečki, umetnostna zgodovinarka, je nekoč rekla, da je študij dvosmeren proces, daješ in dobiš," pravi Pandur, ki je svoje študente podkoval ne le v teoriji, ampak tudi v praksi, obiskovali so ga tudi v njegovem ateljeju.

Kako pomembna so za umetnika druženja, stik, pogovor z ljudmi, da ni le v monologu s seboj, je še dodal. Njegov zadnji cikel se tako ni mogel ogniti obdobju epidemije, ko so spet nastala drugačna dela. "V čudnih časih živimo. Zlovešče bi bilo reči, da smo šli z dežja pod kap, ker moramo verjeti v dobro, kreativno razmišljati, delovati," je še dodal in namignil, da se mu že nalagajo nove zamisli za ustvarjanje. Ob koncu pogovora je izrekel posebno pohvalo kustusu Juretu Kirbišu za izbor slik in postavitev razstave: "Odlično ste izpeljali. Vsega je namreč grozno preveč." S kritiki in (ne)razumevanjem svojega dela se ne obremenjuje preveč: "Vem, da rečejo, da tisto na začetku je še nekako, to zadnje pa že ni več kaj. Toda vsake oči imajo svojega malarja, poleg tega imajo nekateri večje afinitete do plesa, drugi do glasbe in vse to vpliva na mnenje." Dodajmo še, da je poročen z modno oblikovalko Boženo Pandur, njuna hči Ana Pandur Predin pa je plesalka.