Omleta, ki je bila pred pokušino še dodatno poškropljena s hidrolatom vrtnic, žejo si je bilo mogoče tešiti s sirupom iz vrtnic. "To sodi zraven, ni druženja brez pogostitve," je dejala gostiteljica Eva. Z možem se ukvarjata sicer z destilacijo in prodajo eteričnih olj, izvajata razne delavnice, povezane s pridobivanjem olj in aromaterapijo. Do vsega tega pa so ju pripeljale prav vrtnice, natančno rečeno, stare sorte vrtnic, ki so ju omamile s svojim vojnem, da sta se podala med eterična olja in da imata zdaj še Dišavni vrt pri Vidi nad Bresternico, kjer sama pridelujeta surovine za olja, o čemer smo v Štajercu že pisali.
Posebna zgodba pa so torej vrtnice starih sort, ki se razraščajo ob njunem domovanju in jih je Eva v več kot desetih letih ustvarila v pravo zbirko več kot sto sort. Vzgaja jih povsem po svoje, razlaga: "Na mojem vrtu ni škropljenja, ni gnojenja, ničesar umetnega. Moj vrt tudi ni arboretum, da bi bila populjena vsaka travica. Rastlinam puščam prosto pot, kolikor se da. Zraven so morda nasajene rastline, ki jih v naravi ne bi bilo, toda namen mojega vrta ni, da cele dneve tukaj puščam svojo dušo, da sem na koncu dneva utrujena, da nobena travica ne stoji na napačnem mestu. Vrt je kakor narava, tudi tam rastline ne rastejo ločeno, niso v prisilnih pozah. Ne domišljam si, da sem pametnejša od narave, zato jim pustim prosto pot."
"Za vso skrb so se mi oddolžile z nepopisno lepoto in vonjem"
Vrt je nastal tudi na za vrtnice težavnem terenu. "To je bilo poplavno območje reke Pesnice. Dokler ni bila regulirana, je reka stalno poplavljala. Zato je bilo tukaj napol močvirje, zemlja zakisana. Če k temu dodamo, da smo ob hribu, zaradi katerega tri mesece na leto skorajda nimamo sonca, potem tukaj res niso idealne razmere za vzgojo vrtnic in tudi za druge rastline ne. Toda kljub temu sem začela saditi vrtnice in ta vrt je zdaj dokaz o trdoživosti in odpornosti starih sort," je pojasnila.
Ločnica, katere sorte štejemo za zgodovinske, je leto 1867, ko je bila žlahtnjena prva vrtnica moderne sorte, ki bi že skorajda povsem izrinile stare sorte. "Morda so te res lepše v vazi in ko pocvetajo, vendar so izgubile tisto, kar je pri vrtnici najlepše - božanski vonj. Prevzel me je na nekem izletu in potem sem jih začela gojiti," razlaga Eva. Sledila je raziskovanju in nasploh starim sortam vrtnic, kar jo je popeljalo na obiske številnih rožnih vrtov v tujini, v prebiranje ogromno literature. "Iskala sem take, ki so še posebno lepo dišale in jim na omejenem prostoru, ki mi je bil takrat na voljo, poskušala ustvariti dostojen prostor za bivanje. Za vso mojo skrb so se mi oddolžile z nepopisno lepoto cvetov in vonjev. Učile so me prepoznavati različne odtenke vonjev in me tako pripeljale v svet aromaterapije," še popiše svojo pot od popolne začetnice do velike ljubiteljice in poznavalke vrtnic. Med tem je delala tudi napake, prizna, zdaj bi na enem delu vrtnice zasadila drugače. In tudi narava včasih "ponagaja".
Vse, česar se je naučila, pa z veseljem predaja naprej. Tako je tudi ob dnevu odprtih vrat odgovarjala na številna vprašanja. Ko vrtnice obrezuje, pa zainteresiranim tudi z veseljem odstopi potaknjence, je še dejala. Le eteričnega olja vrtnic, ko nam ga je dala povonjati, ni spustila iz svojih rok. Ker že par mililitrov stane sto evrov in več ter je neprecenljivo. In tega, žal, najbrž nikoli ne bo izdelovala sama, ker bi za to potrebovala kakšno tono rožnih cvetov.
