Andreja Kutin
Znanje in informacije o vedno slabšem stanju okolja imamo, zakaj ne ukrepamo? Vprašanje, ki zaposluje domala vse, ki se ukvarjajo z varovanjem okolja, pa bi se pravzaprav morali z njim ukvarjati vsi, saj je okolje pravzaprav vse okoli nas, tudi naša obleka ali telo. S to in z drugimi dilemami ter izzivi odnosa družbe do okolja se ukvarja Tomaž Grušovnik v knjigi Okoljski pojmovnik za mlade iz zbirke Pojmovniki.
Z druge strani časovne osi se podobne teme loteva Uroš Dokl v knjigi Kako je bilo, ko še ni bilo elektrike, ki pa je del zbirke Kako je bilo, ko še ni bilo ... Na petkovi predstavitvi obeh knjig, zbirki izhajata pri založbi Aristej, na vprašanje iz naslova knjige Dokl odgovori na kratko: "Temno." Seveda, ob omembi elektrike še vedno najpogosteje postavimo enačaj z lučjo, svetlobo. A danes skoraj težko dojamemo, kako zelo odvisni smo od elektrike, četudi začetki elektrifikacije, časi, ko je denimo v Mariboru v Scherbaumovem mlinu zasvetilo prvih 36 žarnic, niti niso tako daleč nazaj v zgodovini. In tudi takrat se niso vsi navduševali nad modernizacijo, je na petkovi predstavitvi obeh knjig dejal Dokl.
Grušovnik po drugi stani v pojmovniku naniza številne pretnje okolju, ki jih z neomejeno rastjo povzroča človek. Ta je danes opremljen s številnimi informacijami o slabem stanju okolja, natančno pozna posledice svojih početij, a teh informacij ne uporablja. Kaj je torej hotena nevednost in kako se soočiti z njo? Kot kaže, le podajanje informacij ni dovolj, temveč je čas za vzgojo spoznavnega značaja.
Če je torej Kako je bilo, ko še ni bilo elektrike izvrsten pogled v preteklost, je Okoljski pojmovnik za mlade oziranje v prihodnost, ki pa zagotovi tudi veliko znanja o okoljski etiki skozi čas. Ker, dobro je vedeti, sicer bo spet - tema.
