Jazzlent, kjer prevladuje improvizacija. Pa ne le glasbena in ne le na odru

Jazzlent je že od začetka ena najbolj konstantnih stalnic Festivala Lent. Zunanji oder lutkovnega gledališča v nekdanjem minoritskem samostanu ponuja ustrezno infrastrukturo za izvedbo tehnično zahtevnejših koncertov in avditorij z dovolj prostora za zajetno število obiskovalcev - kakih 600 sedečih pa še kar nekaj stoječih in plešočih. V času ukrepov in omejitev protikoronske preventive sicer ne sme biti polno zaseden, a po obisku bi se dalo sklepati, da je Maribor jazzu zelo naklonjen. Po drugi strani od ortodoksnih pristašev sodobnega jazza že vsa leta poslušamo pripombe, da je program premalo "jazzy".

Kakor za koga ... V preteklem letu iz znanih razlogov odpadli celoletni cikel Jazz v Narodnem domu (ND), ki ga programsko prav tako vodi David Braun, sicer redno prinaša bolj radikalne koncerte sodobne improvizirane glasbe. A ti imajo le kakih 50 duš zveste redne publike (večinoma srednje in starejših generacij), okrog sto občasne pa še nekaj "naključnih padalcev". Ravno prav za kletno dvoranico Kluba ND. Če dodamo še festivalček mladih upov Jazz 'ma mlade (letošnji se je na Židovskem trgu iztekel nedavno), cikel Blue Planet zavoda Etnika, etnojazzovski Glasbarium Vaska Atanasovskega - letošnji se v okviru ponudbe Kluba KGB začne na dvorišču pod prizoriščem Jazzlenta v ponedeljek takoj po koncu Festivala Lent in nadaljuje naslednja ponedeljka - pa še kak sporadični dogodek, je to še vedno manj publike od običajne obiskanosti Jazzlenta. Kar kredibilna se zdi domneva, da poslušalci za resnično uživanje ob zahtevnejšem jazzu potrebujejo precej zrelosti, ki jo seveda najlažje pridobiš s kilometrino ob precej bolj zavzetem spremljanju glasbe, kot je običajno v časih vseprisotnega hlastanja za instantnimi senzacijami. Zato se bolj popularna, a še vedno dovolj z jazzom povezana ponudba v sklopu množično obiskanega festivala zdi dober kompromis in hkrati edukativna naložba za prihodnost.

Posrečena izbira

Letos, v obdobju globalne pandemije covida-19, so turneje glasbenikov postale bolj izjema kot pravilo. Mnogi so se v optimističnem iskanju novih navdihov ali v črnem obupu zaprli med štiri stene, skupine pa so pogosto izgubile kontinuiteto ali celo razpadle. Torej je bilo še sploh težko sestaviti dovolj raznolik in hkrati zvrstno ustrezen paket ponudbe. A je le nekako uspelo.

Malce presenetljiv, a posrečen je že izbor domačega glasbenika, ki so ga letos postavili na tradicionalni podij in mu namenili štiri zaporedne nastope z različnimi zasedbami. Kitarist in pevec Julijan Erič je širši javnosti znan predvsem kot član popularne bluesovsko-rockovske zasedbe Prismojeni profesorji bluesa, s katero bo drevi zaključil svoj lentovski cikel. A v bolj jazzovski podobi se je predstavil na prejšnjih treh koncertih - s svojim triom v nedeljo v Sodnem stolpu ter naslednja večera na odru Jazzlenta s kvintetom Blues Experience in večjo zasedbo P'Jays.

Ta je več kot prepričala tako bolj rockovsko in bluesovsko kot jazzovsko publiko. S tekoče dinamičnim prepletom inovativne improvizirane glasbe, ki se izmika zvrstnemu predalčkanju, ne pa tudi različnih slogov izvirne glasbene kreativnosti vajenim ušesom. Štiričlansko sekcijo dveh električnih kitar, klaviatur in bobnov s pretežno rockovskim zvenom dopolnjuje enako številna trobilno-pihalna sekcija, ki daje zasedbi že kar bigbandovski prizvok, godalni kvnitet (zasedbi se je pridružil v drugem delu, ko so predstavljali skladbe z nove zgoščenke - ta bo izšla čez kak mesec) pa pridoda še obilico klasičnoglasbene uglajenosti.

Zvezdniški zaključek

Nadaljevanje letošnjega sporeda prinaša koncerte uglednih, že kar zvezdniških tujih glasbenikov. Jutri zvečer bo tako s plesno obarvanim kubanskim latinojazzom nastopil klasični trio, ki ga vodi priznani pianist Harold López-Nussa (na Lentu je nastopil že pred 13 leti kot član orkestra, ki je spremljal legendarno pevko Omaro Portuondo).

Najbrž največji zvezdnik ne le Jazzlenta, ampak kar letošnje izvedbe Festivala Lent nasploh, bo solistično nastopil v petek zvečer. Veliki ameriški kitarist in pevec, 81-letni James Blood Ulmer velja za revolucionarnega pionirja svojske fuzije na odmevih rudimentarnih afriških tradicij temelječega soula, bluesa, funka, urbanega free jazza, energično trdega rocka ... ter za enega največjih živečih kitarskih virtuozov sodobnega časa.

Za veliki finale pa se obeta razigrana karibsko obarvana žurka. Večina nastopajočih glasbenikov je tudi članov kultne ameriške etno-jazzrockovske instrumentalne zasedbe Snarky Puppy. V ospredju skupine Bokanté, ki bo stopila na mariborski oder v soboto ob 22. uri, pa je karizmatična Malika Tirolien, v frankofonskem delu Kanade živeča pevka z otoka Guadeloupe v Francoskih Antilih. Tamkajšnja plesno-glasbena folklora, povezana z bluesovskimi koreninami in nadgrajena s sodobnim trip-hopom, je tudi vir navdiha za njeno angažirano glasbo, ki se organsko navezuje na zvočno in vizualno spektakularen orkester kitar in tolkal.