"Zavedanje o pomenu ohranjanja gozdov, še posebno tistih, kjer prevladujejo stara in debela drevesa, bi moralo biti zlasti v današnjem času, ko smo priča prevladi ekonomskih interesov nad drugimi, bistveno bolj poudarjeno. Gozdovi so naši pradomovi, od tam smo izšli, in kot so raziskali japonski strokovnjaki, ki se ukvarjajo z vplivom dreves in gozdov na zdravje ljudi, fitoncidi, snovi, ki jih v okolico sproščajo drevesa, pripomorejo k boljšemu počutju in zdravju ljudi. Drugačen odnos do dreves in gozdov bi torej bil prava pot v naših od narave precej odtujenih življenjih," ob nedavnem mednarodnem dnevu gozdov, 21. marcu, za iztočnico pogovora pove Andreja Senegačnik, gozdarka in naravovarstvenica iz Slovenske Bistrice.
Izjemen pomen Bistriškega vintgarja
Ob tem spomni na izjemen pomen Bistriškega vintgarja, kjer je kot strokovnjakinja dejavno sodelovala tako pri ureditvi poti v soteski kakor pri odprtju vedno bolj obiskane Bistriške poti. "Bistriški vintgar je izjemna naravna dediščina ne le v slovenskem, temveč tudi v širšem pomenu. Preplet pestre geologije (tukaj so najstarejše kamnine v Sloveniji), ohranjenega potoka s slikovitimi slapovi, gozdov ter ostankov kulturne dediščine (v rimskem kamnolomu so Rimljani lomili pohorski marmor; ob potoku so pred stoletji delovali številni mlini) daje pomen temu biseru narave. Območje je, tudi zaradi bližine Ančnikovega gradišča, pomembne arheološke ostaline, in bližine mesta, precej obiskano," poudarja Senegačnikova.
Vintgar je pomemben del Bistriške poti, ki je bila zasnovana v sklopu projekta Enjoyheritage, ki ga je koordinirala Občina Slovenska Bistrica. "Na Bistriški poti smo, če izpostavim najvidnejše, interpretirali izjemne naravne in kulturne spomenike, kot so Grajski park, ki se ponaša z najstarejšim drevoredom belega gabra na svetu, že omenjeni Bistriški vintgar, ostanke nekoč najdebelejše evropske jelke - Maroltove jelke, ki trohni v gozdu nad potokom Bistrica, območje Črnega jezera, kjer se barje prepleta z gozdovi in ki je, zaradi krhkosti in ranljivosti, varovano kot naravni rezervat. Izpostavila bi interpretacijski center na Treh kraljih, ki je bil opremljen v novem planinskem domu in ki z zanimivimi vsebinami čaka na obiskovalce," še navaja naravovarstvenica, ki je že 20 let zaposlena v mariborski območni enoti Zavoda RS za varstvo narave.
Proti gradnjam malih vetrnih elektrarn
Zato se čudi, da se na pohorskih območjih pojavljajo pobude za gradnjo malih vetrnih elektrarn. Po njenem mnenju bi bili z njihovo postavitvijo izničeni napori več institucij, ki so si s programskimi dokumenti (Vizija Pohorja) zastavili trajnosten in za ljudi in naravo sprejemljiv razvoj: "Degradirana pohorska krajina ne bo privabljala obiskovalcev in turistov; največjo škodo bodo utrpeli prav Pohorci. Njihovi predniki so skozi stoletja sooblikovali kulturno krajino, ki zagotavlja dobrine prebivalcem in je hkrati zanimiv turističen potencial, sedaj pa se, zaradi parcialnih in kratkovidnih interesov, in še to prišlekov, daje na razprodajo in razvrednotenje. V škodo pohorskih ljudi, narave, kulture ter možnosti turističnega razvoja. Pri tem zelo pogrešam aktivno vlogo lokalnih skupnosti - občin pri zagovarjanju vsebin, ki so razvojno in ne kratkovidno - ekonomsko naravnane. Skratka, njihov odločni ne tovrstnim posegom."
"Pomembni so posamezniki in skupine, društva, ki opozarjajo na napačnost posegov v naravo"
Ob tem opozarja, da je narava v zadnjih desetletjih, razen izjem, poligon za izkoriščanje, degradacijo, razvrednotenje. Z edino svetinjo našega časa, potrošništvom, je narava postala dobrina, ki jo je treba čim bolj izkoristiti in ekonomsko ovrednotiti. "Ko gledam slovenske gozdove, so mi vse bližje paralele z eksploatacijami Amazonskega pragozda. Grobi posegi v mokrišča so stalnica. Od narave iztržiti največ, v tem duhu živimo. Zato so toliko pomembnejši posamezniki in organizirane skupine, društva, ki opozarjajo na napačnost tovrstnih pogledov. In na posledice, ki nam ne uidejo. Sicer pa se mi zdi, da število slednjih v zadnjih letih narašča; to so predvsem mladi, po večini, paradoksalno ali pa tudi ne, živeči v mestih, ki se zavedajo v kako za naravo (in nas kot del nje) prelomnih časih živimo," razmišlja.
Dejstvo je, da so obenem podnebne spremembe tudi pri nas vse večja grožnja tako za okolje kakor za socialni in gospodarski razvoj ter zahtevajo hitro ukrepanje. "Mislim, da rešitev ni le v iskanju novih, alternativnih, pod pretvezo zelene barve promoviranih virov energij, ki bi omilile podnebne spremembe. Rešitev vidim v popolnoma drugačnih načinih življenja vsakega od nas. Odmik od potrošništva in instant proizvodov, proizvedenih na okoljsko sporen in do ljudi izkoriščevalski način je nujen. Ponovno bi se morali zazreti nazaj, k vrednotam sobivanja z naravo, k temu, kako so živeli naši predniki, ter od narave jemati zgolj to, kar je potrebno za življenje in vzdržno zanjo. Vprašati bi se morali, kako prispevamo k ohranjanju narave z našim komfortnim načinom življenja. Res potrebujemo nov in novejši model avtomobila ter mobilnega telefona? Svetlobo vsepovsod? Le tam, kjer bi jo najbolj potrebovali, je ne najdemo. V nas samih, da se zbudimo in razsvetlimo!" meni naravovarstvenica.
Dovolj en pozitiven zgled
V Slovensko Bistrico se je preselila iz rodnih Poljčan, zato je veliko časa posvetila tudi raziskovanju naravne dediščine Dravinjske doline. Veljavo v evropskem pomenu ji daje uvrstitev med območja Natura 2000, kar nas zavezuje k njenemu ohranjanju. "Prisotnost ranljivih in redkih živalskih vrst ob Dravinji daje vedeti, da je narava tukaj ohranjena do te mere, da je dobra tudi za ljudi. Zato boli vsak posek drevesa ob strugi ali na travniku, vsaka izkrčitev mejice - tako izgubljamo dragocene življenjske prostore vrst, ki so nujno potrebne za delujoč ekosistem, katerega del smo tudi sami. S tovrstnimi posegi si žagamo vejo, na kateri sedimo. In ne nazadnje Dravinjska dolina z Bočem, kraškimi izviri, Studenicami velja za enega od dediščinskih biserov Štajerske," še navaja.
Obožuje sove
Andreji Senegačnik je poleg narave blizu vsakovrstna dediščina. Močno se naslanja na preteklost in vrednote starovercev. Kot pravi, ji je blizu mitologija, rada ima tudi umetnost. Občasno s hčerko poskrbita za kakšnega pomoči potrebnega goloba. Sicer pa, kot še doda, obožuje sove. Še posebno jo fascinira njihov osredotočen, miren, pronicljiv pogled, ki mu, tako je videti, ne uide nobena podrobnost.
Občutek za naravo jo spremlja od malega: "Eden najzgodnejših spominov je na poškodovanega netopirja, ki nam ga je otrokom z veliko občutljivosti pokazala mama. Življenje na vasi, na kmetih, načeloma ne dopušča romantičnega pogleda na naravo. Dovolj pa je, da imaš vsaj en pozitiven zgled, kakšen naj bo odnos do ljudi, narave nasploh. In ta odnos mi je zagotovo oblikovala moja mama." Tudi sama svoje znanje rada podaja otrokom, za najmlajše izvaja številne predstavitve. "Predajanje znanj o tem, kako povezani smo med seboj, da smo tudi mi neločljiv del narave, da je vredna skrbi in spoštovanja, ohranjanja, bi moralo biti del današnjih šolskih (in tudi že vrtčevskih) učno-vzgojnih načrtov. Ker žal ni tako, je toliko pomembnejše delo posameznikov in skupin, ki z zanimivo in igrivo interpretacijo otrokom, preko njih pa tudi staršem, predajajo vsebine, ki bi morale biti izpostavljene. Otroci si tako izoblikujejo občutek za naravo, za skrb in njeno ohranjanje. Osebno mi je med interpretacijskimi objekti, tudi zaradi navezanosti na moj prvi dom, najbližja opazovalnica za ptice z doživljajskim podestom ob reki Dravinji. Tudi zato, ker je arhitekturno zelo lep objekt. Le redkokdaj je brez otroškega živžava," pove z veseljem.
