Iz Štajerca: Kovaški poklic je zanj najlepši. ''Mladi grešijo, ker se ne odločajo zanj''

Ko je Alojz Vrbnjak po končanem četrtem razredu osnovne šole v Ljutomeru užival na počitnicah v Ormožu pri enem od sorodnikov, ki je imel kovačnico, se je prvič spoznal s kovaškim delom in zelo mu je bilo všeč. Ves teden je ždel v kovačnici in opazoval, kaj počnejo kovači, in se že takrat odločil, da bo kovač. "Po končani osnovni šoli sem od leta 1973 do 1976 opravil uk za kovača pri kovaškemu mojstru Antonu Semeniču v Ljutomeru, kjer sem se priučil tudi nekaterih drugih kovinarskih del, denimo tudi vzdrževanja centralnih naprav za ogrevanje," se spomni 63-letni Alojz Vrbnjak, ki se je rodil v vasi Stara cesta v občini Ljutomer. "Po uku sem odšel v JLA, po vrnitvi sem se zaposlil v ljutomerskem Tehnostroju, po letu dni pa v tkalnici mariborskega podjetja MTT v Ljutomeru. Tamkajšnji vodilni se me napotili v Maribor, kjer sem si pridobil izobrazbo za mojstra za popravila tkalskih strojev."

V treh tednih zaslužil 19 milijonov

Želja, da postane kovaški obrtnik, je bila pri Vrbnjaku iz dneva v dan večja, pot do njene uresničitve pa zelo trnova. "Poleg tega, da sem si moral zagotoviti dokumente za odprtje delavnice, sem iskal tudi ustrezne prostore zanjo. Ponudila se mi je priložnost, da si jo uredim v eni izmed štal na Moti 30. Ko sem jo preuredil v delavnico, jo je pregledala komisija, zvečine je bila zadovoljna, nekatere stvari pa sem moral popraviti in dopolniti in po novem pregledu sem 13. marca 1981 dobil zeleno luč za njeno odprtje. Imel sem le nekaj orodij, denimo kladivo, nakovalo, brusilko, zato sem jih še nekaj dokupil, delavnico opremil tako, da sem v njej lahko delal, in 20. marca sem, star 21 let, postal obrtnik.

Zavoljo ljubezni iz Ljutomera v Maribor

Leta 1982 je Vrbnjak srečal ljubezen svojega življenja, Mariborčanko Marjetko. "Ni želela zapustiti Maribora in se preseliti v Ljutomer, in ker je bila ljubezen močnejša od vsega, sem začel iskati možnosti, da v Mariboru odprem delavnico, kakršno sem imel na Moti. Navezal sem stike s kovaškim mojstrom na Limbuški 35 v Mariboru, ki je kovaško delavnico ponujal v najem. Ko mi je povedal ceno, sem bil ob sapo, saj je bila tako visoka, kot bi me stala mesečna plača za tri delavce. Pa še za pol leta vnaprej bi jo moral plačati. Toda ko mi je povedal, da bom imel zagotovljeno delo za Konstruktor, Stavbar, Granit, Nigrad in še nekatera druga podjetja, za katera je tudi sam delal, sem pristal, za tri leta najel kovačnico in se preselil v Maribor," pravi.