Barbara Bradač
Ko vedenje učenca postane tako problematično, da resno ogroža varnost ali onemogoča delo v razredu, se šole znajdejo pred eno najtežjih odločitev: ali in kam je mogoče učenca prešolati. Zakon sicer daje pravno podlago in ravnateljem nalaga odgovornost za eno najtežjih odločitev v šolskem sistemu, praksa pa jim ne ponuja odgovorov na ključno vprašanje – po kakšnih kriterijih sploh izbrati šolo, na katero bi otroka prešolali.
Z uveljavitvijo zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o osnovni šoli je bil v zakon vključen člen 60.k, ki prvič sistematično ureja možnost prešolanja učenca na drugo osnovno šolo. Gre za skrajni ukrep, ki pride v poštev šele, ko so bile izčrpane druge vzgojne možnosti.
Osnovna šola lahko učenca prešola v dveh primerih: če so mu bili v obdobju dvanajstih mesecev izrečeni trije veljavni vzgojni opomini ali če so kršitve takšne narave, da ogrožajo življenje ali zdravje učenca oziroma drugih. A tudi v teh primerih mora šola predhodno že ukrepati v skladu z zakonom – z vzgojnimi ukrepi, strokovno obravnavo in poskusi ponovne vključitve v razred ali skupino. Če ti ukrepi niso uspešni, se lahko začne postopek prešolanja. In za to več ne potrebuje soglasja staršev.
Ključna omejitev – ali pa pravzaprav odprto vprašanje – pa je soglasje šole, ki naj bi učenca sprejela. Zakon določa, da je pred prešolanjem obvezno pridobiti soglasje druge osnovne šole, pri tem pa ne predpisuje nobenih dodatnih meril ali pogojev. Odločitev o soglasju je povsem v avtonomni presoji posamezne šole. "Prav tako zakon ne določa, da bi morala biti osnovna šola, na katero se učenec prešola, v istem šolskem okolišu, isti občini ali statistični regiji, niti ne določa največje dovoljene oddaljenosti med šolama. Z vidika zakona je prešolanje možno na katerokoli osnovno šolo v Republiki Sloveniji, če ta s sprejemom soglaša in so izpolnjeni zakonski pogoji," so za Večer odgovorili na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje, ki ga vodi minister Vinko Logaj.
Teoretično – in tudi pravno – lahko matična šola učenca prešola kamorkoli v Sloveniji. Tudi iz Maribora v Kočevje, denimo. Zakon namreč ne določa geografskih omejitev, temveč zgolj, da se učenec lahko prešola na drugo osnovno šolo. V praksi to odpira vprašanja o sorazmernosti in koristih za otroka, a pravne ovire za takšno odločitev ni.
Pomembna novost pa je, da soglasje staršev za takšno prešolanje ni več nujno. Če šola presodi, da so izpolnjeni pogoji za prešolanje kot skrajni vzgojni ukrep, ga lahko izvede tudi brez privolitve staršev. Ti sicer niso povsem brez možnosti: starš lahko sam poišče drugo osnovno šolo in predlaga prešolanje tja – vendar le, če se tudi ta šola s sprejemom učenca strinja.
Za učence s posebnimi potrebami zakon sicer določa dodatno varovalko: prešolanje je možno le na osnovno šolo, ki izpolnjuje pogoje iz odločbe o usmeritvi. A tudi tu se zastavlja vprašanje razpoložljivosti takšnih šol in njihove dejanske zmožnosti sprejemanja dodatnih, pogosto zelo zahtevnih primerov.
Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ne vodi evidenc o tem, koliko prešolanj je bilo izvedenih po tej zakonski ureditvi, niti ne razpolaga s podatki o njihovi geografski porazdelitvi ali starosti učencev. Ker ni javno dostopne centralizirane evidence o prešolanjih, so primeri znani le iz posameznih sodnih spisov ali upravnih odločb.
Ministrstvu so znani tudi primeri, ko šola ni uspela pridobiti soglasja nobene druge osnovne šole. Kaj se v takšnih primerih zgodi z otrokom, ki ga matična šola ne more več varno vključevati v pouk, druge šole pa ga nočejo sprejeti, zakon ne pove. "Takšna ureditev izhaja iz dejstva, da je šola tista, ki najbolje pozna svoje kadrovske, prostorske in organizacijske zmožnosti ter druge okoliščine, ki so bistvene za presojo, ali so izpolnjeni pogoji za uspešno vključitev prešolanega učenca v novo šolsko okolje," so zapisali na ministrstvu. Do prešolanje oziroma prejema soglasja druge šole učenec ostaja vključen v matično šolo.
