Pričakala nas je v srcu Maribora, na Glavnem trgu, kjer praviloma začne svoja butična lokalna vodenja. Trg velja za stičišče mariborske zgodovine, mestnega vrveža in njegove mladostniške navihanosti. In prav takšna je Edita Auda Leskovec - vedoželjna, radoživa in polna skoraj pozabljenih zgodb o štajerski prestolnici. Od srednješolskih let je popotnica, ljubezen do potovanj pa je pri svojih 53 letih spremenila v profesionalno kariero. Najraje obišče Benetke, ki so njen drugi dom, nemalokrat pa se poda v povsem neznane kraje. Je turistična vodnica, Mariborčanka in, kot zase pravi, državljanka sveta.
Kako je po mestu, v katerem živite že vse življenje, voditi njegove domačine? Vsak gost zase najbrž misli, da Maribor pozna.
"To je eno najlepših vodenj, vendar zahtevnejših, saj vsi ob začetku našega dvournega druženja povedo, da Maribor poznajo. Vedno jim zastavim kakšno vprašanje, denimo, ali poznajo freske v Gosposki ulici. V 28 butičnih vodenjih, ki sem jih izpeljala do zdaj, nisem našla Mariborčana, ki bi jih poznal. V domačem mestu ljudje vedno hitimo po opravkih in ga enostavno ne opazimo. Turistom zmeraj pravim, naj gledajo proti nebu, saj je zgoraj veliko zanimivosti. To imejte v mislih tudi vi, ko se bova sprehodila mimo Pošte Slovenije, ki ima izjemno bogato pročelje."
"Po mojih izkušnjah tujcev ne zanima toliko naša zgodovina, sem pridejo občudovat predvsem naravo"
Kaj vas je med raziskovanjem preteklosti Maribora najbolj presenetilo? Na kateri točki v mestu z največjim žarom razlagate zgodbe?
"Rada se razgovorim na Slomškovem trgu, kjer so skoncentrirani pomembni zgodovinski mejniki - v današnji Stolni cerkvi je nastal zapis, s katerim je Maribor pridobil status mesta, tam so podpisali tudi prenos škofije Lavant v 19. stoletju. Navdihuje me arhitektura tukajšnjih zgradb. Na trgu je hram učenosti, Univerza v Mariboru, zametki katere segajo v čas prvega mariborskega nadškofa Antona Martina Slomška, zraven pa najdemo Slovensko narodno gledališče. Njegova posebnost je, da združuje dramo, opero in balet. Dalj časa se pomudim tudi na Grajskem trgu, kjer se spomnim gospoda Scherbauma, ki je za Maribor v 19. stoletju veliko naredil. Med drugimi so v njegovem mlinu in na današnjem Grajskem trgu zasvetile prve žarnice v Sloveniji in tem delu Evrope. Zakaj se ga spomnim? V Mariboru je bilo veliko Scherbaumovega in izraz pri Scherbaumu je ostal še v času mojega otroštva. Ko sva z mamo nakupovali v Gosposki ulici, in če sem bila pridna, sva šli k Scherbaumu na zagrebško rezino. Kjer je danes restavracija pri Florijanu, je bila včasih slaščičarna v dveh nivojih. Sicer pa je Maribor poln zanimivosti, le čas si je treba vzeti."
Netipično srednjeveško obzidje
"Maribor je imel osem mestnih vrat, štiri od njih so bila obrnjena proti reki Dravi, mariborskim Benetkam. Služila so nadzoru ob vstopu v mestu, hkrati pa so mesto varovala, recimo pred vpadi Turkov. Netipično je bilo, da so bila ena vrata znotraj obzidja in da je bilo obzidje v obliki romba, ne pa pravokotnika ali kvadrata, kar je značilno za srednjeveška mesta."
Maribor je bil skozi zgodovino stičišče rimljanskih poti iz Gradca do Ljubljane in s Koroškega do Ptuja. Kot ste omenili med vodenjem, je bil tudi postojanka za splavarje na reki Dravi. Pomembno mesto. Kako ga vidite danes?
"Maribor je bil v preteklosti prehodno mesto in tudi danes je. Včasih je bilo pomembno industrijsko mesto. Danes to več ni, za kar mi je žal. Maribor je mesto vzponov in padcev. In vedno smo malo na vrhu, potem pademo, se spet poberemo in gremo ponovno navzgor. Mislim, da imamo Mariborčani izredno radi svoje mesto. Tisti, ki so se iz Maribora izselili, vedno radi pridejo domov. S srcem smo vedno tukaj doma."
Če je bilo mesto nekdaj industrijsko središče, pa se zdi, da so razcvet turizma tukaj zmeraj preprečile druge lepote Slovenije. Kako se razvija mariborski turizem in za koga je po vaše zanimiv?
"Koronavirusna kriza je kriva, da smo Slovenci začeli spoznavati Slovenijo in z njo tudi Maribor. Turizem v Mariboru se razvija, sem prihaja ogromno domačih in tudi tujih turistov, kar me veseli. Nekateri nazivi, ki jih je Slovenija prejela, kažejo, da je med najboljšimi turističnimi destinacijami v svetovnem merilu. Po mojih izkušnjah tujcev ne zanima toliko naša zgodovina, sem pridejo občudovat predvsem naravo. Maribor sem med drugim pokazala Avstrijki in Nemcu. Najbolj zanimiva pa je bila izkušnja s Kenijko, ki se je v Slovenijo preselila iz Mombase. Zaradi učenja jezika in službenih obveznosti je našo državo, z izjemo Maribora, dobro poznala. Z zanimivimi podatki, zgodbami in legendami ter tudi mojo navihanostjo, kot je dejala, ga je spoznala v avtentični luči. Znotraj razpisa Slovenske turistične organizacije sem namreč opravljala butična vodenja, prilagojena posamezniku ali manjši skupini. Gosti, ki sem se jim v dveh urah v največji meri posvetila, so vodenje opisali kot bolj pristno in posebno."
"V bistvu nikoli ne hodim delat, vedno grem s potniki na izlet. In ko imaš takšno miselnost, je vedno luštno"
Dejali ste, da svoje potnike vselej vključujete v vodenje, kar se po navadi odraža v kopici zastavljenih vprašanj. Kako so potekale priprave na vodenje po Mariboru, da ste se oborožili z odgovori?
"Gradivo je nastajalo kakšne tri ali štiri mesece. Vzela sem si čas, poiskala različne vire in prebrala veliko knjig. Kljub temu pa me je najbolj vodila pot mojih starih staršev, tudi Mariborčanov. Spomnim se, da smo si, ko sem bila še otrok, pripovedovali zgodbe in dogodivščine, ki so ostale v moji glavi. Spomine sem na temelju verodostojnih podatkov spremenila v zgodbe, ki jim turisti radi prisluhnejo."
Covid-19 je pred letom in pol najprej dotolkel turizem. Kako je ustavitev javnega življenja, torej tudi prepoved potovanj, vplivala na vaše delo?
"V letu 2019 sem imela približno 70 vodenj, lani zgolj osem. Velik upad je očiten. Veliko kolegov vodnikov je moralo svoje s.p.-je zapreti in poiskati druga priložnostna dela. Letos je stanje bistveno boljše, saj smo začeli delati že junija. V prihodnje mesece sicer s strahom pogledujemo, kljub temu pa načrtujemo veliko potovanj. V teh mesecih, denimo, skupaj z agencijo Pozejdon Turizem pripravljamo brezplačna butična vodenja po gradu Rače, tamkajšnjih ribnikih in okolici. Goste bomo brezplačno popeljali tudi po Mariboru. Zdaj je čas, da stopimo naprej, da turizem zaživi kljub koronavirusu, ki bo, tako kot druge nalezljive bolezni, še nekaj časa med nami. Sicer pa je koronavirus podobno kot drugod tudi k nam prinesel razkužila, zaščitne maske, nenehno prezračevanje avtobusov in podobno. Navado imam, da se med potniki sprehodim in z njimi spletem odnos, v času koronavirusa pa sem lahko z njimi komunicirala le prek mikrofona v avtobusu."
Rimski lev in steber z večno lučjo
"Na Slomškovem trgu stoji kip rimskega leva, ki je tja prišel v drugem stoletju. Kako in zakaj je tam pristal, žal ne vem. Ob njem stoji steber z večno lučjo, ki venomer sveti. Okrog Slomškove cerkve je bilo včasih pokopališče in ko so gradili temelje univerzitetne knjižnice, so steber našli, ga obnovili in postavili ob cerkvi. Lučka še danes sveti. To so male skrivnosti, ki so mi ljube."
Koronavirus je naša življenja, tudi del potovanj, prenesel na splet.
"Turizem je miroval, jaz pa sem bila zelo zasedena. V ospredje so stopili recimo virtualni muzeji. Za spremembo sem se lahko kot turistka in ne vodnica sprehajala po, denimo, Schonbrunnu. Imela sem se možnost česa naučiti in si izpisati zanimive stvari. Sicer poleg slovenščine vodim še v nemščini, angleščini in hrvaščini. Med zaporo javnega življenja sem se želela naučiti še francosko ali italijansko, pa enostavno nisem našla časa (smeh)."
Zakaj turistično vodenje?
"Od nekdaj sem rada potovala. Po srednji šoli in dva meseca po narejenem vozniškem izpitu sem s starim avtom obredla kar precejšen del Evrope. Sama (smeh). Pri 53 letih pa je bil splet okoliščin takšen, da sem se podala na svojo pot in pristala v vrstah vodnikov. Na turistično-gospodarski zbornici sem kot druga najstarejša in prva med 23 izpitniki naredila izpite za licenco turističnega vodnika. Že v prejšnji službi sem šla rada z dijaki na izlet, zdaj pa sem ljubezen do potovanj spremenila v poklic. To je poklic, kjer imam svobodo, kjer lahko razširim svoja krila, in če je potrebno, tudi poletim. Vedno se rada spomnim na Ivana Cankarja, ki je rekel Srečna je pot, če je ljubezen vodnik."
Prestolnica ljubezni in najstarejše obrti
"Maribor je bil slovenska prestolnica najstarejše obrti. Ljubljana je imela zgolj dve javni hiši, v Mariboru jih je bilo ob prihodu železnice v mesto sredi 19. stoletja sedem. Ta obrt je bila legalna vse do leta 1930, ko so jo s kazenskim zakonikom Kraljevine SHS prepovedali."
Se kdaj z gručo potnikov za seboj podate v neznan kraj?
"Se je že zgodilo. Takrat se še posebej dobro pripravim, s pomočjo Googlovih zemljevidov spoznam mesto in njegove znamenitosti. Za priprave pa pravzaprav nimam veliko časa. Petki, sobote in nedelje so moji delovni dnevi. Ob ponedeljkih sem prosta, torke in srede pa posvetim pripravam. Ob četrtkih uredim še zadnje podrobnosti, pregledam plan, pripravim kovček in v petek zjutraj - včasih tudi sredi noči - odidem na pot. V bistvu nikoli ne hodim delat, vedno grem s potniki na izlet. In ko imaš takšno miselnost, je vedno luštno."
Omenili ste, da vodite po vsej Evropi. Kljub temu pa ste v domačem Mariboru naleteli na nekaj birokratskih ovir. Kakšnih?
"Sem turistična vodnica z licenco za vso Evropo, z njo lahko vodim tudi po Mariboru. Pri Turistično informacijskem centru (TIC) v Mariboru, kjer sem ponudila svoja vodenja, so me podučili, da moram pridobiti še licenco za lokalno vodenje. Z veseljem bi jo naredila za slovensko, angleško ali nemško vodenje, slednjega jim zelo primanjkuje. Žal na ta tečaj čakam že štiri leta, ker ga ne razpišejo. TIC me torej ne more poklicati, da bi odvodila skupino turistov. To je slaba stran."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
