Jasmina Cehnar
Natakar v Restavraciji Parma in vodja humanitarnega društva Igraj pošteno Amir Suljić je iz božične večerje naredil gibanje. Pred tremi leti jo je pripravil za 60 ljudi iz socialno šibkega okolja, lani za 200, letos pa bo s hrano, darili, novimi frizurami in glasbo razveselil več kot 600 oseb. Če je prvo leto ves dogodek potekal v Parmi, kjer je zaposlen, mu je letos v projekt uspelo pritegniti štiri mariborske restavracije in pet slovenskih mest. Njegovo ključno vodilo je ohranjanje dostojanstva gostov, brezkompromisno ščiti njihovo anonimnost in zavrača medije, ki bi želeli snemati stiske družin, saj pravi: "Zaradi svoje slave ne želim nikomur uničiti življenja."
Kako daleč so priprave na letošnjo božično večerjo, kako je te dni videti vaš dan in ali sploh kaj spite?
"Za gostince je december brutalen. Delam pet dni na teden po deset, dvanajst ur dnevno, ko sem prost, skačem po sestankih, vseskozi imam telefonske klice, pišem maile, skoraj nič me ni doma. Spim pa zelo slabo, ker je zvečer, ko pridem domov, glava polna, ko zaspim, se zbujam in razmišljam o vsem. Od kod imam energijo, ne vem, po mojem me pokonci drži nek zagon. Sicer pa vse teče po planih, skoraj vse je že pripravljeno. Tudi darila so prostovoljke že spravile skupaj, odpeljali smo jih v cvetličarno na Pobrežju, kjer jih je pet cvetličark aranžiralo in pritrdilo kartončke s kraticami obdarovancev, saj nihče ne sme vedeti njihovih imen. Za božič bomo darila odpeljali na prevzemna mesta. Letos je bilo daril res preveč, k sreči se je direktorica Pogrebnega podjetja Maribor, gospa Lidija (Pliberšek, op. p.), sama javila, da jih lahko zavijejo njihovi cvetličarji. Prostovoljci mi nasploh ogromno pomagajo, brez njih ne bi sedel danes tukaj. Če štejem gostince, socialne delavce, ravnatelje osnovne šole, srednje šole, sodeluje že okoli 200 ljudi."
Letos ne boste le postregli hrane in obdarili udeležencev, vključili ste frizerje, glasbenike, kaj ste svojim posebnim gostom še pripravili?
"Za glasbo bosta poskrbela Soki in violinistka, vse družine dobijo darila, strigle pa bodo frizerske šole v Kopru, Ljubljani in Mariboru, v Mariboru tudi trije frizerski saloni. Družinam iz Ruš in Lovrenca na Pohorju sem uredil prevoz z avtobusom. Imam pa še eno zgodbo za piko na i, ki je še presenečenje. S tisto zgodbo bom pretresel vse."
Kaj pa boste postregli na krožniku?
"Dve leti sem se ubijal s krožniki in nalaganjem porcije vsakemu posamezniku. Postrežba na tak način je lepa, vendar sem lani videl, da čeprav so gostje uživali, so hoteli več hrane, ampak si niso upali reči. Letos se s tem nisem želel zafrkavati, zato bom pripravil topli bife z dvema juhama, predjedjo - hamburgerji, ki mi jih bo ena pekarna pripravila zastonj-, na voljo bodo hladne jedi, glavne jedi, sladice. Bife bo res poln, nalašč bom pretiraval s količino, da si bodo lahko ljudje vzeli, kolikor hočejo, in še domov odnesli, kar bo ostalo."
Katere restavracije vse so se priključile projektu, bo skrivnost vse do konca. Se bojite, da bi ljudje prišli prodajat zijala?
"Vse to skrivam, ker sem družinam obljubil, da projekt temelji na strogi anonimnosti, prepovedano je slikanje in snemanje. Na ta način ti ljudje zaupajo - zaradi svoje slave nočem nekomu uničiti življenja. Za zdaj tudi še ne bom povedal, katere šole so se vključile, bom pa vse razkril, ko bo projekt končan. Se je pa za nas zanimala tudi nemška televizija, vendar je bil njihov pogoj, da snemajo družine, a tega nisem dovolil, čeprav sem želel, da se moja zgodba razširi v tujino, da bi lahko pokazali, kaj je ena Slovenija naredila in kaj je en človek sposoben narediti, če poveže ljudi, če dela pošteno, in da se za en dan vsa negativa izklopi."
Na kak način pa pridobite goste za svojo božično večerjo in kakšni so potem njihovi odzivi?
"Vse preko centra za socialno delo, osnovnih in srednjih šol, ki točno vedo, kdo najbolj potrebuje pomoč. Ko ti ljudje vstopijo, so zelo zadržani, vsi imajo glave dol, ker jim je nerodno in si mislijo, da jih bo nekdo fotografiral. Zato bom letos jaz v strežbi, da jih nasmejim, sprostim njihovo napetost. Ker jaz se med delom smejim, zafrkavam goste, v bistvu sem kot en klovn. Ko odhajajo, pa prav začutiš njihove poglede. Nekateri so me lani objeli, nekateri so se zjokali. Ena punčka, ki je imela okoli ust razmazan evrokrem, pa je rekla: 'Stric Amir, hvala za palačinke.' Ena gostja se je zjokala, da doma nima nič kruha, in če ji ga lahko damo malo za zraven ... Zgodbe so brutalne in zaradi njih bi rad naredil še več."
"Ne podpiram socialne podpore niti lenobe, ker če hočeš, se boš iz dreka ven izvlekel"
Verjetno je lepo nekomu na ta način polepšati dan, še posebej v decembrskem času, ko vidimo obilje na vsakem koraku, zaradi česar pridejo stiske, pomanjkanje in osamljenost še bolj na plan.
"Če samo pogledate v Europark, vse trgovine so okrašene in se vse zdi dosegljivo, a samo, če imaš denarnico polno. Zakaj sem se jaz odločil ravno za božič? Takrat se vse ustavi, zunaj je mrzlo, po televiziji so božični filmi in udarijo čustva. Pa sem rekel, zakaj ne bi za božič naredil nekaj velikega. Moja želja je, da bi delal takšne projekte vse leto, ampak jaz sem mala ribica, ki se trudi ob svoji redni službi."
Kot muslimanu pa vam osebno ta praznik verjetno ni posebej blizu.
"Odraščal sem s kolegi, ki so vsi praznovali božič, partnerka ga tudi praznuje in sem rekel: 'Zakaj ne?' Na idejo pa sem prišel enkrat avgusta, ko sem bil na bolniški, nisem mogel hoditi, pa sem se dolgočasil in razmišljal, kaj bi lahko naredil, saj sem hiperaktivna oseba. Bilo je, kot bi me nekaj udarilo v glavo: 'Naredi božično večerjo.' Pa sem jo naredil za 60 ljudi, zdaj pa vidite, kam sem že prišel."
Običajno bolj pomagajo tisti, ki sami niso imeli ali pa so bili na neki točki v življenju v pomanjkanju. To velja tudi za vas?
"V pomanjkanju smo bili, a ne do te mere, da ne bi imeli kaj jesti. Sem pa zmeraj gledal, kaj ima nekdo, česa jaz nimam, in to ostane v tebi. Če starš sebe še tolaži, da nekako bo, otrok čuti pomanjkanje in tudi zato sem naredil to zgodbo, da bo nek otrok čez deset let morda dal to naprej, naredil nekaj podobnega ali pa še boljšega."
Je kdo kaj lepega naredil za vas, ko ste bili kdaj v stiski?
"Ne, ne. (Smeh.) Nisem navajen, da nekdo nekaj naredi zame, jaz sem bolj tisti, ki delam rad za druge."
Koliko revščine pa je po vašem opažanju dejansko v Mariboru?
"Po pripovedovanju centra za socialno delo ogromno, ampak je veliko skritega. Revščine bo tudi vedno več, saj se cene samo dvigujejo. Zato bi se, če bi se lahko, s humanitarnostjo ukvarjal vse leto, pa tudi izven Slovenije, ampak na način, da se res pomaga, ne samo obljublja. Ker preden se nekaj zmeniš, so pomoči potrebni običajno že lačni."
Kdo pa dandanes najbolj potrebuje pomoč?
"Ne tisti, ki so na socialni podpori, ampak družine, ki delajo. Sam sem imel milijonkrat priložnost, da bi lahko bil na socialni, pa nisem hotel, ker sem si rajši našel delo. V času korone, ko je ogromno gostincev ostalo brez službe, me je partnerka vprašala: 'Kaj bova zdaj, ko sva oba brez službe?', pa sem rekel: 'Kdo je brez službe? Jaz grem delat!' Za leto in pol sem šel za pogrebnika in marsikaj sem videl, verjemite mi, nato pa sem šel nazaj v gostinstvo. Ne podpiram socialne podpore niti lenobe, ker če hočeš, se boš iz dreka ven izvlekel."
Bili pa ste tudi obdukcijski pomočnik. Kakšna izkušnja je bila to?
"Gostinstvo mi je na neki točki šlo malo čez glavo, zato sem se vpisal na zdravstveno fakulteto. Ko je bila mama še živa, je bila namreč v domu za starostnike in takrat se mi je potreba, da bi pomagal ljudem, močno odprla. Moj problem pa je bil, da se v domu čustveno nisem mogel izklopiti, ker eni so potrebovali pomoč, ampak je nisi mogel urediti takoj. To sem si preveč vzel k srcu, čustveno me je načelo. Zato sem šel raje delat na patologijo v UKC Maribor. Videl sem res veliko stvari in ni mi žal za to izkušnjo, moraš pa imeti za tako delo živce in želodec."
Bili pa ste še marsikaj drugega - kuhar, natakar, gradbinec. Kaj so vas naučile službe, ki se jim večina ljudi izogiba?
"Sem hiperaktivna oseba in mi kar paše, da sem tak. Največji problem moje hiperaktivnosti je bil v pogrebništvu, saj sem med nošenjem žare kdaj vključil natakarsko hojo. Moral sem se naučiti počasne hoje, to je bil največji izziv. Brez problema pa zagrabim karkoli. Tudi pravim, da če želiš nekomu pomagati, preizkusi čim več poklicev, da boš razumel, kaj drug trpi. Sicer pa te vsaka služba nekaj nauči. Ne bi pa več delal v gradbeništvu, mi je bilo pa super v pogrebništvu, ker te res nauči ceniti življenje. V bistvu pozabljamo, kaj imamo, nismo hvaležni. Ko vidiš, kako drugi živijo, mi verjemite, da nam gre super."
Vi ste se potem v končni fazi odločili za gostinstvo. Zakaj?
"Fajn mi je delati z ljudmi, v kuhinjo ne bi šel več, v strežbi pa mi ni problem delati po dvanajst ur pa rad se zafrkavam z gosti. Ko jih vprašam: 'Bi kaj sladkega?' in me zavrnejo, rečem 'Pač probal sem' ali 'Samo vljuden sem'. Kot zafrkanta so me sprejeli, nisem pa nesramen."
Koliko donacij pa ste že zbrali za letošnjo božično večerjo?
Ravno včeraj (14. decembra, op. p.) sem videl, da je bilo na računu 18.500 evrov. Tu so še materialne donacije od podjetij Žito, Krapše, Jager ... Koliko je tega, sploh ne vem, ampak robe je ogromno. Nekaj oseb me je tudi lepo presenetilo. Ena gospa je prišla v Parmo in rekla, da ima nekaj zame, ter mi dala dve majhni škatli s higienskimi potrebščinami pa mi je rekla: 'Gospod, to sva s kolegico zbrali za 20 evrov, več nimava, dajte to družinam.' Jaz pa sem se skoraj zjokal, se zahvalil in zagotovil, da bo šlo v prave roke. Potem me je poklical gospod s švicarske telefonske številke, nisem se hotel javiti, sem pa klic vrnil po WhatsAppu in mi je gospod, Nino mu je ime, povedal, da je iz okolice Šentilja, dela pa v Švici ter ima darila, ki bi mi jih rad dal. To so bile lego kocke, otroške pištole, igračke v vrednosti - po moji oceni - 1500 evrov. Presenetilo me je, kako mi ljudje tako zaupajo, čeprav jaz res nimam od tega projekta nič, v bistvu imam minus, saj imam potne stroške. Zato tudi pravim: Igraj pošteno (kot je ime njegovega humanitarnega društva, op. p), ker tudi jaz ne dam ničesar v svoj žep, ker to več ni humanitarnost, prej ko slej pa te bodo tudi dobili. Ne splača se, da uničiš sebe, svoje ime, donatorje, zaupanje ... vse."
Ali lahko ljudje pri projektu še kako konkretno pomagajo?
"Prostovoljcev je dovolj, najbolj bi prišla prav finančna sredstva, ki so potrebna, da bo tista pika na i projekta, ki sem jo prej omenjal, čim bolj udarna. Nakazilo je možno preko QR-kode na internetni strani društva Igraj pošteno. Zbrani znesek in vse bančne izpiske, seveda brez imen, bom potem tudi javno pokazal."
Kaj si želite, da bi se zaradi vašega projekta dolgoročno spremenilo v družbi?
"Res želim, da pomagamo drug drugemu. Poznam nekaj starostnikov, ki živijo sami, in veliko razmišljam o njih, pa vidim, da sam delam napake. Recimo vidim, da mi je salama potekla, čeprav sem že par dni pred rokom vedel, da je ne bom imel časa ali priložnosti pojesti, pa je nisem nesel gospe, ki živi nad mano, da bi si ona naredila sendvič. Preveč hrane zavržemo, preveč smo neodgovorni, preveč nam je že dano in zato, če lahko nekomu pomagaš tudi na tak skromen način, pa daj."
Kaj pa naslednje leto, bo šel vaš projekt še višje, še boljše, še z večjimi številkami?
"Lani sem rekel Večerovi novinarki, da je bilo dovolj, ampak zarečenega kruha se največ poje. Tako da bom raje rekel, da je moja želja iti dalje, več pa si ne upam, ker če tega ne bom izpolnil, bom sam sebe pustil na cedilu. Vsaj v takih okvirih, kot letos, pa bo."
Če bi našim bralcem lahko položili eno misel na srce pred božičem, katera bi to bila?
"Za en dan izklopite negativo, sovraštvo, vse slabe komentarje in naj bo to za božič. Pa drug drugemu pomagajte."
