(INTERVJU) Metka Lipnik, vodja nove knjižnice v Račah: "Dobra knjiga je kot sol v hrani. Če ni soli, je hrana brez okusa"

V le osmih mesecih od začetka rekonstrukcije prostorov so v nekoč temačni kleti in drvarnici raškega gradu zasijali svetli knjižnični prostori. Knjige, zložene na policah, čakajo bralce, da jih odkrijejo. Pri tem bo pomagala Metka Lipnik, ki dela v Mariborski knjižnici že 26 let. Je radovedna knjižničarka, ki bo trikrat na teden imela službeni dom v gradu Rače. To pa ne bo le prostor za izposojo, temveč bo nekaj več. Postal bo vseživljenjski prostor. "Knjižnica je prostor, kamor se človek pride spočit, poiskat nove informacije, se oddahnit in se tudi družit. Vedno znova iščem dodatne vsebine in skušam ustvariti prostor, kjer se ljudje družijo, in se povezovati z okoljem. Želim si sodelovanja z vrtci, šolami, kulturnimi in drugimi društvi v Račah in z občino. Tisti, ki me poznajo, pravijo, da imam ogromno energije in idej. Prepričana sem, da se bomo odlično ujeli."

Po osnovni izobrazbi ste likovna pedagoginja, pravkar tu razstavljate, vodili ste precej ustvarjalnih delavnic, pripovedujete pravljice, ste tudi ustvarjalka pisane besede. Rače tako niso dobile le knjižnice in knjižničarke, temveč mnogo več.

"Prav zato je tudi razstava v Beli dvorani, da občani vidijo, da imajo knjižničarko, ki ne samo da daje besedo naprej, ampak tudi ustvarja besedo v sliki. Platno zame ni prazen prostor, je poln, samo moja naloga je, da stopim v ta prostor in spustim vanj zgodbo. Tudi moja mama je pesnica, moja hči piše zgodbe in tudi meni je bilo to položeno v zibelko. Sem strašno zavzeta bralka kvalitetnega branja. Knjižnica je krasen prostor, kjer ti ne more biti nikoli dolgčas, ker si vedno pri izviru besede, pri novih knjigah, novih informacijah. Novih knjig se veselim kot majhen otrok."

Bralca zmeraj vprašate, ali mu je knjiga bila všeč, zakaj mu je bila, iščete njegov odziv.

"Sprašujem, da vem, iz katerega predala bom potegnila naslednje gradivo, ki bo bralcu všeč. Ker se mi zdi, da moraš biti najprej kot knjižničar psiholog, da znaš ujeti, kar je nekomu lepo, dobro in fajn, ker drugemu ni. Moja naloga je, da iz teh informacij razberem tisto, kar bralec tisti trenutek potrebuje. Pravijo, da to znam. V enotah, kjer sem že delala, sem za bralce, ko so prišle nove knjige, točno vedela, za koga je katera. Velikokrat mi tudi rečejo, saj me že poznate, saj veste, kaj rad berem, in mi zaupajo izbiro in jih izbor že čaka ob obisku."

Bralce kličete po imenu.

"Ja, sploh če so to stalni bralci, ker s tem daš bralcu obraz."

Verjetno slišite marsikatero zgodbo, ki vam jo bralci zaupajo. Tudi Mariborska knjižnica se v tednu med 13. in 19. februarjem pridružuje kampanji ozaveščanja o problemu alkoholizma v družinah. Pionirska knjižnica Rotovž je tudi varna točka.

"Veliko zgodb slišim, lahko bi napisala knjigo o tem. Tudi o tem, da mi je kdo potem povedal, da sem mu življenje rešila. Celo na sodišče sem že bila poklicana, ker se mi je zaupala deklica, nad katero je mama izvajala nasilje. Zatekla se je k meni. Bralko, o kateri sem vedela, da dela v centru za socialno delo, sem vprašala, kaj lahko jaz kot posameznica naredim. Nisem povedala imena, pa je vedela, za koga gre. Zgodba se je razpletla tako, da so bili vsi postavljeni tja, kamor morajo biti. Verjamem, da smo z namenom posamezniki postavljeni v različne prostore. Dogaja se mi, da bralec nekaj išče in grem med police, kot da se v mislih povežem, in velikokrat se zgodi, da izberem knjigo, bralec pa potem potrdi, da je tisti trenutek to potreboval. Če delujemo kot del vesolja, se nam ni treba ničesar bati, ker vse pride z določenim namenom."

Kako otroke navdušiti za branje? Tam v petem, šestem, sedmem razredu se začne kriza branja.

"Navdušiti jih je treba znati. Jaz jim rečem, da imajo v trgovinah akcije in danes imamo akcijo tudi v knjižnici, v akciji so te in te knjige - ne pa samo to: imamo še dodatno ponudbo, vzameš eno knjigo, dobiš še dve. (Smeh) Možno jih je navdušiti, samo moraš imeti pravi pristop in se malo pohecati. V tem je bistvo mojega dela, da navdušujem za besedo. V vsako stvar daj energijo ali pa je ne počni."

Kaj vam dajejo knjige?

"Napotek za življenje, kako naj živim in kako se lahko v zgodbah najdem, kako si lahko še dodatno začinim življenje. Ker dobra knjiga je kot sol v hrani, če ni soli, je hrana brez okusa. Tako je rekla neka babica, ko je prišla z vnučko v knjižnico v Pekrah: 'Ko sva lačni, greva v pekarno po kruh, ko pa je najina duša lačna, greva v knjižnico po knjigo.'"

Po kateri knjigi najraje posežete, ko je vaša duša lačna?

"Več jih je. Posebna knjiga je zame roman avstralskega pisatelja Markusa Zusaka Fant, ki je postal most. Ta avtor je napisal tudi Kradljivko knjig in Odposlanca. Je zgodba, ki povezuje tisto, kar misliš, da ni mogoče povezati, in usmerja k temu, kako najti v besedah nekaj več, nekaj, kar se skriva v besedah in za besedami. Podobno me je nagovoril Haruki Murakami v knjigi O čem govorim, ko govorim o teku."