(INTERVJU) Matevž Čelik o življenju mesta: Maribor naj ne bo kot Ljubljana

Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) in s tem grad Fužine je pod vašim vodstvom postal svetovna kulturna institucija, eno od središč raziskovanja arhitekture. Koordinirali ste programe in festivale po celem svetu, pobirali ste strokovne nagrade kot za stavo. Vabijo vas na Dunaj, v New York, Rotterdam, Aspen … Zakaj vztrajate, živite v Mariboru, kaj je tako močno sidro, da ne odplujete proč?

"Danes je svet manjši, kot je bil še pred nekaj leti. Splet in družbeni mediji so spremenili način komunikacije in nekoč obrobni kraji in lokacije imajo danes možnost, da so večji in centralni. Tudi od tod, iz Maribora, iz Slovenije lahko prevzemamo pomembne vloge in narekujemo trende, tako kot smo z MAO poskušali to početi v Ljubljani. Če igrišče, na katerem igraš, razumeš kot cel svet, lahko stojiš kjerkoli na tem igrišču in ni treba biti v New Yorku ali Londonu. Ko stvari postaviš na tehtnico in so na eni strani družina in prijatelji, dobre javne šole, zdravstvo, zdrava lokalna hrana in možnosti za prosti čas, cena in kakovost življenja v Sloveniji veliko odtehtata. Na drugi strani bi moralo biti nekaj res težkega, da bi odšel od tukaj."

Kakšen je Maribor? Kakšno mesto postaja, če pogledate prenove trgov, stanovanjsko gradnjo na Studencih?

"Maribor je zelo lepo, eno najlepših slovenskih mest, izjemno je, kar ponuja in kako je postavljeno v prostor. Ena največjih prednosti Maribora je, da je mesto vpeto, povezano s podeželjem, česar recimo Ljubljana nima v takšni meri. Upam, da Maribor nikoli ne bo obdan z avtocestami, kot je Ljubljana. Maribor ima najlepši mestni park ne le v Sloveniji, ampak daleč naokrog. Na sprehodu skozi Mestni park najlepše doživiš prehod urbanega, najprej v urejeno, oblikovano naravo, potem pa se naenkrat znajdeš na podeželju, v divji naravi in v gozdu, sredi gričevja. Maribor ima dobro urbanistično zasnovo in ima znotraj mesta še dovolj prostora za vse, kar danes potrebuje. V Evropi danes ni nobene potrebe več, da bi se mesta širila navzven. Imam občutek, da so projekti, ki se dogajajo v Mariboru, pravi. Problem v preteklosti je bil predvsem to, da je mesto dolgo stagniralo in da so projekti stali, nič se ni premaknilo. To, kar trenutno vidimo kot novo, so večinoma stari projekti, ki imajo že dolgo brado. In prav je, da se uresničijo."

Kaj konkretno mislite, prenovo Glavnega trga, Lenta?

"Tudi to. Pa na prenovo Rotovža, knjižnico, UGM, na prenovo, na katero čaka Mariborski otok, že dolgo načrtovane manjkajoče prometne povezave znotraj mesta ..."

So ti aktualni načrti dobri?

"Večkrat so premišljeni, saj so se v Mariboru stvari odvijale zelo počasi. To ni nujno slabo, ker predvsem ni bilo narejene nobene škode z nepremišljenimi projekti."

Res ne?

"Po moji percepciji je bila morda največja škoda narejena z velikimi prometnicami pred desetletji. Maribor je prerezan z velikimi in neprehodnimi cestami, na primer Titovo cesto in hitro cesto, ki delita mesto. Če si peš ali s kolesom, je težko priti z ene strani na drugo in moraš delati dolge obhode in obvoze. A upam, da se prometna politika zdaj spreminja v pravo smer. Kar se tiče urejanja javnih prostorov in široko prenovo zanemarjene kulturne dediščine, se je s spodbudami za prenovo starih fasad v Mariboru šele začelo prav dogajati in upam, da se bo še več. Upam pa tudi, da pri prenovi Maribor nikoli ne bo ponovil napak drugih mest in bo pazljiv, da ne bo šel po poti Ljubljane. Ljubljana je danes čudovito obnovljena, a mestno središče je postalo prostor, ki je povsem podrejen turistični industriji in obiskovalcem, in mnogi Ljubljančani se tam ne počutijo več doma."

Ampak mariborskemu županu je vzor prav takšna Ljubljana.

"Veliko stvari je, po katerih se je smiselno zgledovati. Vendar je Maribor še daleč od tega in upam, da bo znal najti svojo, bolj trajnostno pot razvoja in bo mesto vedno namenjeno predvsem meščanom."

Eden bolj perečih, aktualnih projektov, ki so v načrtu, je luksuzni stanovanjsko-poslovni kompleks med Dravo in Lavričevo ulico, ki mu stanovalci nasprotujejo. Se vam zdi takšna gradnja tam posrečena?

"Zgodbo poznam. Stanovanjski kompleks s stolpiči in intenzivno pozidavo je že v preteklosti, v sklopu Dravskih teras načrtoval arhitekt Podrecca. Urbanistični načrt ta del opredeljuje kot stanovanjsko območje. Ko sem prihajal v Maribor, sem vedno občudoval stanovanja ob Dravi pod Koroško cesto, s pogledom na reko in Pohorje. To so prostori za bivanje, ki jih druga mesta nimajo. Odsek med Studenško brvjo in Koroškim mostom je smiselno izkoristiti za stanovanja, ga zgoščati, seveda ob upoštevanju vseh varstvenih režimov, ki jih zahteva bližina reke."

Ali ne bi bilo ob reki primernejšega kaj manjšega, zelenega, otroško igrišče recimo?

"Tamkajšnji prostor vidim kot degradiran, zanemarjen, kot nabrežje, ki je del strnjene pozidave in potrebuje rešitev. V takšnih primerjavah otroška igrišča vedno zmagajo, a ne moremo povsod graditi otroških igrišč. To je populizem. Stanovanjska pozidava ob Lavričevi je že dolgo načrtovana in večkrat preverjena. Mislim pa, da ni škodljiva za mesto in se bo hitro vpela z okolico. Drugje ob nabrežjih Drave je veliko območij, kjer stvari še niso dorečene in bi se jim bilo smiselno posvetiti s temeljitim načrtovanjem."

Torej se strinjate, da se nabrežja pozidajo za elito, turiste?

"Ne. Nabrežja v pasu 15 metrov imajo status priobalnega zemljišča in javnega dobra. Mesto pa mora v širšem priobalnem pasu razvijati javne programe, imeti vizijo in ambicijo in aktivno poseči v te prostore z načrtovanjem. Zato so bile nekdanje odločitve, da se ob Dravi gradijo sejmišče, kopališče Pristan, medicinska fakulteta ali umetnostna galerija, pravilne."

Nekoč ste dejali, da si je dober urbanizem mogoče predstavljati kot nogometno tekmo, kjer različni igralci (arhitekti, taksisti, pometači, brokerji, branjevke) s povezano igro zabijajo gole, gradijo skupno dobro. A investicije dirigirajo od zgoraj navzdol, mariborska občina v nekem minornem delu sicer izvaja participatorni proračun. Smo še daleč od povezane igre in participatornih, mrežnih projektov. Ali vi to vidite drugače?

"Od takrat, ko sem to izjavil, se je veliko stvari spremenilo na bolje. Še pred nekaj desetletji smo v participatorne proračune in projekte, kakor se odvijajo danes, komaj lahko verjeli. V resnici je veliko projektov, ki se danes dogajajo, zraslo od spodaj navzgor, na primer zahteve, da se ureja kulturna dediščina, zanemarjene fasade v mestu, da se prenavljajo javni prostor, parki in trgi. Te pobude niso zrasle v glavah politikov ali kapitala, ampak si to želijo meščani. Je pa tu še veliko možnosti. Stopnja vključenosti prebivalcev v načrtovanje bi bila lahko povsod višja, ne le v Mariboru. V tem pogledu smo še vedno na začetku. In v Mariboru je nadpovprečno veliko pozitivnih pobud v tej smeri, organiziranih mestnih četrti, iniciativ, mestnih zborov in še koga, ki bi jih veljalo izkoristiti."

In smo pri empatiji do bitij in narave, solidarnosti, ponižnosti, kakršna naj bi, kot poudarjate, postala tudi arhitektura, ne le politika. Kako uresničiti to vizijo? Katere ovire ji stojijo na poti?

"Danes cel svet išče odgovor na to vprašanje, nihče pa nima čudežnega recepta. Stopnja zavesti, da sobivamo z naravo in jo moramo rešiti, je vse večja. Evropa je sprejela evropski zeleni dogovor, ki v veliki meri zadeva arhitekturo, gradbeništvo in načrtovanje mest. Nedvomno je to prava smer in tu bo uradna politika morala postati zelo radikalno zelena. Moramo se zavedati, da je gradnja ena od dejavnosti, ki sprožajo največ toplogrednih plinov, ki imajo za posledico zelo agresivno ekstrakcijo materialov in visokoogljične proizvodne procese materialov, kot so opeka, železo, jeklo. Gradbeni sektor je eden tistih, ki jih je najbolj nujno treba prestrukturirati. Evropa z zelenim dogovorom želi občutno povečati delež prenov na račun novogradenj. Ker je danes delež prenov zelo nizek, poskuša zagnati nove iniciative. Pred tremi leti so v Leeuwardnu sprejeli deklaracijo za prilagodljivo ponovno rabo zgodovinskih objektov. Pri tem ne gre samo za ohranjanje dediščine, ampak tudi za zmanjševanje količine gradbenih odpadkov in zmanjševanje onesnaževanja zaradi novogradenj. Gradbenemu sektorju je v uvajanju krožnega modela gospodarjenja namenjene veliko pozornosti. In tu je tudi novi evropski Bauhaus, ki naj bi rekalibriral celotno načrtovanje mest in arhitekture v skladu z zelenim dogovorom."

Nekaj je teorija, drugo praksa, ki sledi (pre)počasi.

"Da, od teorije do prakse vedno mine veliko časa. A te pobude se počasi vgrajujejo v sistem. Evropski zeleni dogovor je bil na papirju dobri dve leti in evropska politika in uradništvo sta razumela, da je za široke spremembe potrebno zagnati gibanje, spremeniti navade ljudi in podjetij. Ta kulturna transformacija je naloga Novega Evropskega Bauhausa. Tudi o trajnostnem razvoju veliko govorimo že dolgo časa in do danes je družba naredila veliko pomembnih prilagoditev v tej smeri. A potrebne so še nove in še bolj radikalne spremembe za ohranitev planeta."

Pred desetimi leti ste arhitekti opozarjali na neinovativno, nezadostno stanovanjsko gradnjo v Sloveniji. Se je ta v tem času kaj spremenila, izboljšala?

"Ne, na področju stanovanjske gradnje se stvari niso izboljšale, morda kvečjemu še poslabšale. Na stanovanjskem področju je Slovenija v 30 letih samostojnosti kot država popolnoma neuspešna. Nobena vlada ni niti poskušala veliko narediti za zagotovitev stanovanj. Zadnjo stanovanjsko politiko, ki je ostala na papirju, so sprejeli v času Drnovškove vlade. Že na začetku, ko je država razprodala družbena stanovanja, ni imela načrta, kako naprej razvijati javni stanovanjski fond. Zadnja priložnost je bila finančna kriza, ko je pod okrilje države zaradi propada gradbenih investitorjev prišlo veliko novih, nedokončanih stanovanj in bi država lahko na novo premislila svojo stanovanjsko politiko in kot socialna država posegla na stanovanjski trg. Državni stanovanjski sklad v vseh teh letih ni uresničil svojega poslanstva, javne stanovanjske gradnje je komaj za vzorec in to se odraža v družbi. Mladi nimajo kam, ko odrastejo, ni ponudbe dostopnih, cenejših (najemnih) stanovanj. Vsa stanovanjska gradnja temelji na trgu, kjer podjetja poskušajo graditi tisto, česar se največ in najhitreje proda, s čim manjšim vložkom in čim večjim dobičkom. Ne želim demonizirati podjetij, ker je odgovornost za neuspeh na področju stanovanjske gradnje na strani države. Najhujše pa je, da se o stanovanjski politiki danes sploh ne govori več. Za večino političnih strank je to irelevantna tema, saj javne stanovanjske gradnje nihče več ne zahteva. Danes stanovanja iščejo generacije, ki ne vedo, da so nekoč imeli vsi dostop do stanovanj in da je to nekaj, kar bi morali zahtevati."

Je vzrok malomarnost, slabo gospodarjenje države ali njeno načrtno spodbujanje zasebnega kapitala?

"Država tukaj vsekakor ni odigrala vloge, ki bi jo morala. So pa nepremičninski lobiji gotovo odigrali svojo igro."

Stanovanjski sklad zdaj sicer gradi 400 stanovanj na Studencih v Mariboru.

"Za 30 let je 400 stanovanj res skromen izkupiček."

Spomladi ste kandidirali za vodjo občinskega urada za kulturo v Mariboru. Zakaj vas je to delo pritegnilo in kako bi vodili urad, če bi bili izbrani? Katere bi bile vaše prioritete?

"Takrat sem bil v nekem prehodnem obdobju, ko sem imel odprte prijave za delo v Rotterdamu, Aspnu, New Yorku, Londonu, na Dunaju in nisem vedel, kako se bo moje delo nadaljevalo. To sem tudi jasno povedal, ko sem bil povabljen h kandidaturi za vodjo urada za kulturo v Mariboru. Kar se tiče prioritet, mislim, da kultura ne le v Mariboru, temveč v vsej Sloveniji, potrebuje korenite reforme. Kot vodja urada za kulturo bi se najprej do obisti spoznal s stanjem, pregledal institucije in glavne igralce na področju kulture v mestu. Po temeljiti analizi bi bilo treba začeti sistem sestavljati na nov, za današnji čas smiseln način. Maribor ima zelo bogato kulturno sceno, veliko ponudbe, veliko infrastrukture za mesto svoje velikosti. Čeprav ne podcenjujem potreb, ki jih imajo mariborske kulturne institucije s svojo infrastrukturo, menim, da osrednji izzivi kulture danes niso infrastrukturni. Prenove in novi prostori so potrebni, ampak danes so izzivi v poslanstvih, ki se morajo redefinirati, programih, ki se morajo prilagoditi današnji realnosti in razviti nove formate, novo ponudbo. Institucije je treba povezati na nov način in jih mednarodno omrežiti, da bodo prekrvavljene z idejami, vitalne in se bodo same začele posodabljati."

Koliko so javne investicije motor inovativnosti v Sloveniji?

"Javne investicije bi morale biti motor inovativnosti, ampak so to le delno. Slovenija je imela v devetdesetih letih razmeroma odprt sistem javnih natečajev, kjer pravila niso bila tako stroga in toga, kot so danes. To je omogočilo mladim arhitektom vstopanje na trg in nastanek inovativne arhitekture. Med temi projekti so denimo mariborski stadion, gospodarska zbornica v Ljubljani, stanovanjska soseska Polje v Ljubljani. Sistem javnih natečajev je danes uzakonjen, kar je pozitivno in prispeva k splošni kakovosti javnih investicij. A kot gojišče inovativnosti so natečaji nazadovali. Polje za eksperimentiranje, raziskovanje v natečajih se je z njihovo povezavo s postopki javnega naročanja zožilo. Vsekakor pa natečajev iz postopkov javnega naročanja ne bi smeli izriniti, temveč jih posodobiti."

Je kakšen predsednik vlade, minister ali župan sploh kdaj javno pozval, naj bodo (vsaj javne) gradnje vrhunski dosežki in vzorna praksa?

"Takšnega poziva se ne spomnim."

(Arhitekturna) stroka nekaj zagovarja, smiselno argumentira, kapital in politika pa to gladko povozita, četudi na škodo večine. Pri ohranjanju slovenske kulturne dediščine je to očitno, vaša zamenjava na vrhu MAO enako, podobno novela gradbenega zakona, po kateri bi projektirali lahko kar strojniki. Se vam zdi v zadnjem času odrinjanje stroke še bolj očitno in zakaj se arhitekti tako redko, zadržano oglašate v javnosti? Zaradi strahu, da ne boste več dobili nobenega javnega posla?

"Žal smo še vedno priča poskusom odrinjanja ne le arhitekture, temveč kakršnegakoli premišljenega načrtovanja prostora. In to v državi, ki se hvali z arhitekturo kot temeljem svoje identitete in s tem, da ima svojega največjega arhitekta vpisanega na seznam svetovne dediščine (Unesco je konec julija na seznam vpisal Plečnikova dela, op. p.). Vse populistične vlade odrinjajo stroko in jo predstavljajo kot del elit, ki jih je treba disciplinirati. Populizem v želji ugajati množicam postavlja strokovna mnenja ob bok mnenjem ulice in jim daje enako težo. Ne le arhitekti, tudi mnogi drugi strokovnjaki se kot posamezniki, avtonomni strokovnjaki z intelektualnim pedigrejem izogibajo takšnim spopadom. Po drugi strani nimamo tradicije redne strokovne kritike na nivoju dnevnega novinarstva. Strokovne revije imajo zelo omejen krog publike, v dnevnih medijih pa arhitekturna kritika ni prisotna. Nimamo te tradicije in je nikoli nismo poskušali zgraditi. Drugi razlog za pomanjkanje kritike je, da so kritiki vedno označeni za nergače. In kot tak se ne želi izpostaviti nihče, ki bi s svojim mnenjem in dvomom želel le pomagati, prispevati k izboljšavam. Ne samo na področju arhitekture, odprta komunikacija, kjer kritiki kulturno podajajo svoja mnenja in se ta razume kot dobronamerne pripombe, zato ni. Tisti, ki kritično nastopajo s pozitivnimi nameni, se zelo hitro umaknejo, ker so takoj stigmatizirani."

Ste zaključek vašega direktorskega mandata v MAO doživeli kot politično rošado?

"Ne na ta način. Razhajanja so bila drugačna. Mednarodna, raziskovalna usmerjenost in nove prakse muzeja so bile postavljene nasproti raziskavam domačih ustvarjalcev in tradicionalnemu konceptu muzeja. Tendenca je, da MAO postane klasičen muzej."

Arhitekti ves čas nekaj gradite, načrtujete. Kaj počnete zdaj, zidate kakšno hišo?

"Obnavljam svoje stanovanje. S Fakulteto za arhitekturo pa zidam še novo evropsko arhitekturno platformo, ki je namenjena mladim talentom. To počnemo skupaj s 30 partnerji iz vse Evrope. Eno takšnih platform, Future Architecture, sem pred šestimi leti zasnoval in jo potem vodil iz MAO. Zdaj je odprt nov razpis za evropske kulturne platforme in upam, da bomo nov mednarodni program, ki ga bo koordinirala Fakulteta za arhitekturo, lahko začeli izvajati prihodnjo pomlad."

Future Architecture je zgodba o uspehu.

"Program Future Architecture je Slovenijo postavil v središče arhitekturne razprave in dogajanja. Na letnem nivoju je program platforme izvajalo 25 arhitekturnih institucij po Evropi. Okrog sto avtorjev je vsako leto, v šestih letih torej skoraj 600, aktivno sodelovalo v programih platforme. Osrednji letni dogodek je bil v Ljubljani, potem pa so nastopali na konferencah, razstavah, bili mentorji na delavnicah, gradili so arhitekturne instalacije ... Vsako leto smo na razpis prejeli prijave okoli 400 mladih strokovnjakov. "

Dve tretjini arhitektov menda zaslužita manj od povprečne plače, prekarnost, samozaposlitev sta norma, panoga nima kolektivne pogodbe. Kakšno perspektivo imajo (mladi) arhitekti?

"Prekarnost je problem na vseh področjih ustvarjalnosti. Kar se tiče arhitekture, se povsod po svetu vloga klasičnih projektantov, arhitektov in oblikovalcev spreminja. Arhitekturni biro je danes videti občutno drugače, kot je pred 30 leti. Vse se digitalizira. Tudi na področje načrtovanja prihaja umetna inteligenca, ki bo v mnogih pogledih olajšala načrtovanje, a ga obenem razčlovečila. A obenem prihajamo do spoznanja, da moramo svoje gradbene intervencije v prostor omejiti in se lotiti prenov, kjer bo človeški faktor zelo pomemben in v prihodnosti še vedno potreben. Mislim, da imajo arhitekti v rokah dobre karte. Vendar se bodo v bližnji prihodnosti morali spremeniti izobraževalni programi, predvsem pa celoten 'mindset' arhitekturne stroke."

Kaj pa muzeji?

"Ob digitalizaciji in digitalni ponudbi bodo muzeji ohranili in še okrepili funkcijo fizičnega izkustva, žive interakcije z dediščino, srečevanja, izmenjave mnenj in znanj iz oči v oči. Louvre je v času pandemije odprl ogromne nove prostore za izobraževanje. MoMA je odprla inštitut za raziskovanje odnosa med grajenim in naravo. Če pogledamo, kaj počnejo veliki, vidimo trende, ki govorijo o tem, da bodo muzeji v prihodnosti več pozornosti namenjali izobraževalnim in raziskovalnim programom in s tem poskušali osmisliti svoje zbirke ter dediščino."

To, kar ste vi počeli že deset let nazaj.

"Da."