Srečko Klapš
Pavel Ledinek nas je dan pred otvoritvijo nove proizvodne dvorane, ki jo je združil s praznovanjem svojega visokega jubileja, na katerega je pretekli petek povabil svoje zaposlene in goste, skupno več kot petsto, najprej popeljal skozi fotografije, ki jih ima obešene na hodniku pred vhodom v proizvodno dvorano. Te pričajo o njegovi bogati obrtniški in podjetniški poti, na kateri je doslej preživel vse režime in krize ter ohranil jedro kovinarstva po propadu Tama, Metalne, Elektrokovine, Hidromontaže.
V svoji pisarni ima tudi vzorno urejeno zbirko časopisnih člankov iz domačih in tujih medijev. V proizvodnji je vsak dan, pravi, da zaupa delavcem, a s tem, ko je "prvi na fronti", jim daje zgled. Danes njihovi stroji obratujejo v tovarnah na vseh kontinentih, nazadnje so jih dobavili v Indijo, tehnološke linije za lepljenje lesa so postavili na Kitajskem, Japonskem, v Južni Afriki, na Novi Zelandiji, po vsej Evropi in Ameriki.
Ob jubileju nova proizvodna hala
Več kot petsto ljudi se je odzvalo povabilu Pavla Ledineka na otvoritev nove proizvodne hale v Bohovi, ki jo je združil s svojim visokim jubilejem. "Brez mojih kovinarjev, nekateri so pri nas delali od vajeništva naprej vseh 42 let delovne dobe, ne bi mogli realizirati naših idej in inovacij," je dejal. Gregor Ledinek, ki vodi podjetje Ledinek Engineering, se je očetu zahvalil, da je kot športnik preživel veliko vzponov in tudi nekaj padcev ter da je na potomce prenesel svoje vizionarske ideje skupaj z obrati, tudi novo proizvodno halo, ki jo zaradi širitve poslovanja nujno potrebujejo.
Dr. Ana Rihtar, pomočnica direktorjev, pa je dejala, da so zaposleni težko čakali dan, ko se bodo v novi proizvodni dvorani svojemu šefu lahko zahvalili. Še naprej bodo skrbeli, da vanjo ne bodo spustili krokarjev in da bo vsako seme padlo na plodna tla. V zahvalo so mu podarili lipo. Slavja se je udeležil tudi zlati olimpijec Primož Kozmus, na čigar dosežke je Pavel Ledinek kot nekdanji atlet in tudi metalec kladiva še posebej ponosen.
"Delo bi morala biti vrednota, ne pa, da mamice svojih sinčkov ne dajo za vajence, ker je to ponižujoče"
Alojz Križman: "Hvala ti za vse"
"Spoštovani Pavle, uspešno delo in življenje vrednot sta pogojena z domačo vzgojo, spoštovanjem dela in prijateljstvom, ki ga je še posebej treba ceniti v najinih letih. Spoznal sem te kot metalca kladiva in atleta, ki sta te oblikovala v vztrajnosti in neverjetnem elanu do dela, ki si ga skrbno načrtoval. Leta 1958 sva oba začela študij v Ljubljani. V tistih časih smo s ponosom govorili o študentih naravoslovja, tehnike, medicine, torej o mladih, ki so se že v času študija usmerili v vede, ki so takrat bile spoštovane in so nas usmerjale v resnost in ustvarjanje. Oba je izoblikoval tehniški poklic, ki sva mu kljub različnim potem ostala zvesta. Bili so časi, ko je tudi politika neprimerno bolj spoštovala gospodarstvo in ustvarjanje. Prav zaradi tega se je mladina tudi v bistveno večji meri usmerjala v vajeniške in strokovne šole.
Bil je čas, ko se je gradilo in ustvarjalo, in ne mešetarilo. Kot inženir in gospodarstvenik si ustvaril podjetje, na katero je družba lahko ponosna. Vrhunske lesarske stroje in blagovno znamko Lestro pozna širom po svetu vsak, ki se ubada z obdelavo in predelavo lesa. V svetu spoštovani izdelki se proizvajajo v družinskem podjetju Ledinek, tukaj v Hočah, na slovenskem Štajerskem. Hvala ti za vse. Upam, da bova še velikokrat strokovno govorila o tvojih gospodarskih uspehih in še večkrat kramljala o vsem, kar sva v življenju spoznala in doživela."
Dr. Alojz Križman, nekdanji rektor in nekdanji župan ter častni občan mesta
"Brezposelnost je predvsem bolezen lenih, nepripravljenih prijeti za delo, ki se ponuja na trgu"
"Podjetništvo je kot alpinizem, na vrh vodi več poti, mi smo izbirali najtežje"
Že leta 1972 predlagal zakon o privatizaciji zadrug
Pavel Ledinek je sodeloval pri prvi ekipi, ki je ustanovila obrtniško združenje v Mariboru. Leta 1972 je bil povabljen tudi v odbor za industrijo in obrt. Takrat je predstavil celo predlog zakona o privatizaciji zadrug, a so mu odgovorili, da se je socialistična družba odločila, da to, kar je družbeno, nikoli ne bo več zasebno. V prvem sklicu slovenskega parlamenta leta 1990 je bil dve leti tudi poslanec. "Ker sem prihajal iz obrtne zbornice in za seboj nisem imel stranke, moji predlogi niso imeli teže, sem pa na sodelovanje zelo ponosen."
