Grema na kafe z Zlatko Gutman Kobal: Ljudje naj stopijo do kmetij in tam kupijo izdelke

V torek smo se prebudili v hladno in sneženo jutro, takšno vreme v aprilu za sadjarje (in nekoliko kasneje vinogradnike) ne pomeni nič dobrega. Kot so v preteklih dneh ob spremljanju vremenskih napovedi storili številni kmetje, smo tudi mi poklicali Zlatko Gutman Kobal, svetovalko za sadjarstvo na Kmetijsko-gozdarskem zavodu Maribor. Šestič v zadnjem desetletju na našem območju beležimo pozebo, samo v preteklem letu je bilo spomladi prehladnih kar 19 dni, a veliko kmetov je kljub temu z različnimi pristopi ohranilo solidno letino, da so imeli vsaj za kritje stroškov pridelave sadja. Včeraj je bil že deseti dan, ko je Gutman Kobalova s sodelavci in kmeti podrobneje spremljala vremensko situacijo. "Čeprav smo svetovalci na kmetijskem zavodu javni uslužbenci, smo za svetovanje, sploh ob takšnih razmerah, kmetom na voljo 24 ur na dan, pri odločitvah so namreč pomembne minute," nam je dejala uvodoma. Pili smo kavo iz kavomata.

​Kako ste se pripravljali na padec temperatur v začetku aprila?

"Glede na dolgoročno vremensko napoved smo se zadnjih deset dni pripravljali na nizke temperature, na različne načine smo preventivno ukrepali. Sneg v torek zjutraj nas je sadjarje razveselil, verjetno bolj kot avtomobiliste. Sneg preprečuje nižanje temperatur, hkrati pa je zaščita in izolacija za sadno drevje. Da, prihaja do lomov manjših vejic, je pa pomembno, da ljudje sadnih dreves ne otresajo, da ne povzročijo lomov, ki se sami ne bi zgodili. Zadnji sneg imenujejo tudi revežev gnoj, ker je prišel sam od sebe in koristi tudi v boju proti suši. Prvo spomladansko slano smo pri nas žal že imeli, 5. aprila je bila v regiji Podravje, celjski regiji in proti Hodošu v Prekmurju. Med šesto in sedmo uro zjutraj so bile več kot pol ure temperature med minus tri in minus štiri."

​Kako ste ukrepali?

​"Ker smo to pričakovali, smo v tržni pridelavi predvsem jabolk, večinska sadna vrsta pri nas so jablane, uredili navodila in priporočila, katere nasade in sorte naj sadjarji s krepčilnimi sredstvi oskrbijo, da bi zvišali odpornost proti zmrzali. Jablana se do konca cvetenja prehranjuje iz rezerve, iz zaloge hranil, ki so v lesnatih delih dreves. Ker imamo v nekaterih nasadih žal že sušo, smo začeli namakati po 15. februarju; letošnji februar je bil eden najtoplejših v zadnjih 70 letih. Z namakanjem smo omogočili boljšo kondicijo. Je pa s kapljičnim namakalnim sistemom oskrbljenih le 25 odstotkov intenzivnih nasadov. V času zimske rezi smo glede na pretekle izkušnje, predvsem v zadnjem desetletju, intenzivno prilagajali gojitveno obliko, arhitekturo dreves. Ključnega pomena je dobra osvetlitev."

Kmetje kljub tehnološkemu napredku, priporočilom, vztrajnosti in trudu težko kljubujejo težavam in naravi.

"Problem je na bolj težavnih terenih. V zadnjih letih so se dovozi v nasade uredili. Problem pa je, ker velike kmetije potrebujejo več strojev, da lažje obdelujejo površine. Ne nazadnje je problem tudi delovna sila. Kmetijska pridelava je omejena na ozek krog ljudi. Potomcev na kmetijah ni več toliko kot včasih, ker takšne kmetije ne dajejo dohodka več kot eni delovni moči, zato so ti potomci prisiljeni dohodek iskati v drugih panogah. Lani in letos je koronavirus vplival na to, da so študentje ostali na kmetijah, doma, in njihova dodatna pomoč je zelo pomagala. Mladi pa so dobili tudi delovne izkušnje. Je pa recimo delo ob zmrzali fizično naporno. Najprej je treba ponoči bedeti za računalnikom in spremljati temperature, pred tem je treba vse pripraviti, da naprave delujejo, recimo vzdrževanje oroševalnega sistema je zelo zahtevno in dolgotrajno. Potrebnih je več ur priprav kot naprava dejansko deluje. To pa mora izvesti usposobljen sadjar. Kljub temu da je sistem dovršen, deloma tudi digitaliziran, je pomembnost trenutka in odločanja pri tem še vedno zelo velika. Centralne komande, kako to početi, pa pri nas ni."

Veliko dejavnikov vpliva na sprejemanje odločitev v kmetijstvu.

"Zagovarjamo priporočila vseh naših prednikov, ki so sadjarili na našem območju od Marije Terezije naprej. Ona je uredila osnovo abecede agrarne politike Evrope in Slovenije, z eksaktno rajonizacijo sadjarskih okolišev je naredila največ. Vse odklone, ki smo jih imeli v prejšnjem sistemu zaradi želje po velikih posestvih in obratih na ravninah, na dolg rok niso dale tolikšnih rezultatov, kot je bilo narejenih vložkov. Rajonizaciji dajemo velik poudarek, veseli smo, da sadjarji to upoštevajo."

Pravite, da sadjarstvo težko prinaša kruh več družinskim članom na kmetiji. Kako bi lahko to spremenili?

"Svet se vrti z dinamiko v smeri čudne filozofije, da je hrana dostopna na policah. Tako je tudi v Sloveniji. Zato se potrošniki ob množični ponudbi trgovskih verig ne sprašujejo, kaj te ponujajo. Slovenija je med prvimi na svetovni lestvici na prebivalca po izboru trgovskih verig, ki ponujajo živila in sveže sadje. Smo fenomen. Tu je tudi delni razlog, da imajo trgovci v pat poziciji pridelovalce. Spoznanje, da je tako, je z vsakim dnem bližje, saj je dominantnost trgovine dodatno razkrila tudi koronakriza. Ampak dokler trgovina ne izgublja na račun stiskanja cen, ni pozitivne reakcije za pridelovalca. Franciji in Nemčiji se to že dogaja. Prepričana sem, da dolgo tako ne bo več šlo. Potrošnik vedno več googla, se informira, in na lokalnih tržnicah že prepoznavam pozitivno reakcijo določenih kupcev, predvsem mlajših, do 30. leta. Želimo si, da bi želja potrošnikov po svežem lokalnem sadju in zelenjavi ostala in se povečala."

Kako se je odnos ljudi do lokalno pridelane hrane spreminjal skozi vaša leta dela na Kmetijsko-gozdarskem zavodu?

"Hvaležni smo šolskemu sistemu, ki na tem področju dela veliko. Projekti zdravih šolskih zajtrkov in malic so se začeli že v prejšnji državi, konec 80. let, in generacije mladih so se temu prilagajale. Kdaj pozabimo na ta odnos do lokalnih pridelkov? Ko v življenjih nastopi preobremenitev. Opažamo, da se starejši prebivalci, ki sicer z lokalnimi pridelki oskrbujejo otroke in vnuke, zdaj bolj držijo doma, nabave je zato pri njih manj. So se pa sadjarji prilagodili in dostavljajo pridelke, a za kmete ima dan samo 24 ur in ob vseh opravkih je tako še težje. Zato je pomembno, da bi trgovske verige v Sloveniji namenile ekskluzivno ponudbo lokalnih izdelkov. Saj se pri nas trudijo, a večkrat poudarjanje lokalnega ostane le na velikih oglasnih panojih, da trgovci pritegnejo do polic, na policah pa je vse kaj drugega kot domači izdelki. Ljudje naj stopijo do kmetij in tam kupijo izdelke. Sem pa bila pred časom pozitivno presenečena, ko so otroci v četrtem razredu prepoznali sorte jabolk. To je zasluga vzgojiteljic in učiteljic, babic in dedkov ter staršev."

Kakšne so vaše želje za Maribor?

"Maribor počasi pospravljamo, čistimo, renoviramo ... Odlično, super. Želim pa si, da bi gostinci in gastronomi, ko bodo lažje zadihali, v ponudbi hrane in pijače, po vzoru drugih razvitih držav, nekaj spremenili pri uporabi lokalnih pridelkov. Najbolj kvalitetno uživanje hrane, tudi za turiste, je, če uporabimo lokalno pridelana živila. Ponudba na 'turizmih' pri nas je prejšnja leta postala pestra, ne dobimo le jabolčnega zavitka in gibanice, mlajše kmetice so me navdušile s sadnimi kremami in izdelki, v katerih ni dodanega sladkorja. To je treba znati kombinirati. Korak naprej pri tem morajo narediti še hotelski gostinci. Gostinska šola ima čudovite učitelje in dijake, pred leti nam je uspelo v enem projektu pripraviti 280 slovenskih jedi, nekateri recepti so bili stari tudi 300 let. Naivna sem bila, da bo lokalna oblast to bolj sprejela, a takrat je to ostalo le pri eni čudoviti naslovnici v Večeru. Izročila in naše znanje je treba spoštovati. "