Grema na kafe z Markom Urbanekom: Kolebamo pač med tem, koliko bomo ustvarjali in če bomo zraven še kaj jedli

Dobiva se v Living roomu. Če gre kdaj na pijačo v mestu, gre tja. Ker je to "malo skrit kotiček v centru". V Poštni je za njegov okus preveč ljudi, tukaj pa ima lep razgled na prenovljen Glavni trg, ki mu zdaj daje občutek, "kot da sploh nisi pri nas". Mesta se sicer v prostem času izogiba, ker mu po povprečno dveh treningih dnevno prija odmik od ljudi. Če ni v plesni dvorani, ga zato najverjetneje srečamo v naravi, na sprehodu s psom ali na kolesu po dravski kolesarski poti. Sicer je najraje doma. V času epidemije je temu primerno odkril en odličen zapečkarski hobi, ki ga hkrati zelo sprošča - pletenje oziroma štrikanje, kot reče.

Kot vedno, naroči kavo z mlekom, brez sladkorja. Drugo tega dne. "Po želji bi jih še več, ampak sem že v letih, ko imam mejni pritisk, zato še kako brezkofeinsko spijem," se zasmeji vedno pozitivno naravnani plesni ustvarjalec, ki pa ga negotovost zaradi koronakrize zadnje čase spravlja v stisko.

Začetek novega šolskega leta je tudi nov začetek za plesno šolo. PCT vam organizacijo še nekoliko bolj zapleta. Kako v praksi vse skupaj deluje?

"Te dni je res malo 'gusto'. Da se ob začetku leta vse vzpostavi, je ogromno dela. Veliko je organizacije in birokracije. V Centru plesa imamo dve glavni struji - sodobni ples in urban. Potem je tu še rekreacija z jogo, aerial jogo in power jogo, pa vadba fit hrbtenica in feldenkrais. In seveda naše pandore, ples ob drogu. No, najprej je treba vse stare ljudi obvestiti, da se lahko vrnejo na treninge. Potem dobiti njihovo potrditev, da pridejo. Nato pa se boriti za nove ljudi, kar je ob poplavi vsega vedno težje. Vsak, ki ga zanima, lahko pride na delavnice najprej pokusit. In na začetku je morda celo bolje, da ne omenjaš PCT-ja, ker mogoče nekateri niti ne bi prišli pogledat, če se malo pošalim. Ampak vsak, ki pride, ga pač mora izpolnjevati, tako je po prepisih in to spoštujemo. Zato se nekateri žal tudi odločijo, da ne bodo več prihajali. Tudi finančno enim ne znese, da bi poleg šolnine plačevali še za teste. Pri skupinah, ki so vezane na omejeno število, je to za nas seveda problem. Gradiš na nečem, potem pa se sproti sesuva. Cela situacija je težavna zaradi te negotovosti. Lani so se omejitve tako menjavale, da so se na dva tedna stvari spreminjale, ljudje pa so vsega skupaj tudi že zelo siti."

Je pa pomembno, da sploh ostajate odprti. Lani ste pol leta morali imeti vrata zaprta. Najbrž ima to posledice predvsem za tiste, ki imajo kakšne profesionalne ambicije.

"Gre tudi za ustvarjalni proces, za katerega potrebuješ mir in gotovost. Ne deluje kot gumb, na katerega stisneš in kar začneš ustvarjati. Plesnega projekta ne moreš zlahka prenesti z odra na splet. Imeli smo neke spletne delavnice, ampak to ni to, ples online je grozen, tisto je dobro samo za vzdrževanje kondicije. Poanta plesno-pedagoškega procesa pri nas sta tudi zaključna in zimska produkcija, ki smo jih zdaj že trikrat morali izpustiti. Mi delamo predstave za oder. S tem tudi izobražujemo mlade plesalce, ki tako dobijo neki cilj, da ne gre zgolj za treninge v prazno. Takšno produkcijo namreč ustvarjamo pol plesne sezone."

Vam je pa najemodajalec šel nekoliko na roko, da ste lažje pokrili osnovne stroške.

"Res je. Dogovorili smo se za popust. Ampak del najemnine ostaja, in če čisto zapremo, nimamo nobenega dohodka. V zadnjih letih smo se prostorsko precej razširili, potem pa je prišla pandemija. Če je neka pomoč na voljo, je lažje. Bilo je za položnice in za osnovne potrebe. Da smo lahko 'pregurali'. Smo pa morali dve osebi odpustiti, zdaj je zaposlena samo še ena oseba. Posledično to delo zdaj pade na nekoga, ki bi moral ustvarjati. Iz pazljivosti, ker ne vemo, kaj se bo zgodilo, pa pri tem ostajamo. Osip med plesalci je bil in to se zelo pozna. Vprašanje, kdaj bomo lahko prišli na enako raven. Ta negotovost je najhujša. Sam sem zelo dobro vse skupaj prenašal prvo in drugo sezono, zdaj pa vedno slabše. Ves čas imaš občutek, da nekaj gradiš, potem pa se naenkrat vse podre."

Ne le za ustvarjalce. Tri sezone za mladega človeka so veliko v plesnem razvoju.

"Sploh, če so v tistih letih, ko bi lahko naredili največ. Ne vem, če je ta trenutek med našimi plesalci kdo, ki bi sploh še razmišljal o tem, da bi šel delat resno kariero v plesu. Že sicer je na področju sodobnega plesa malo ljudi, ki bi šli v to smer. Zdaj pa je še težje razvijati takšne ideje."

Vi ste šli. Kaj vas je po opravljeni plesni akademiji v Salzburgu pripeljalo nazaj v Maribor?

"To se mi je takrat zdelo edino logično. Vse v mojem življenju je bilo tako usmerjeno v ples, da sem potreboval neko pavzo in sem razmišljal celo o tem, da bi morda počel nekaj čisto drugega. Potem pa sem vseeno takoj začel poučevati ples in kmalu se je začela razvijati ideja o novi plesni šoli."

Vaša osnovna ideja je bila narediti šolo, kafič in teater. Še ostaja ta želja?

"Itak! Najboljše, kar bi sodobni ples lahko dobil v Mariboru, bi bil neki prostor za druženje in nastopanje. Ne samo za Center plesa, za vse, ki delamo na področju plesa. Zdaj smo vedno gostje po drugih odrih, nimamo pa neke baze, kamor bi pripadali."

Ljubljana ima vsaj tri takšne odre. V Mariboru je ta želja živa že dolgo. Se sploh kaj premika?

"Ne da bi vedel. Če se je, se je zdaj gotovo ustavilo."

V nedeljo se je zaključil festival sodobnega plesa Platforma. Tam se vsako leto srečate ustvarjalci in lahko izmenjate mnenja.

"Res je, ampak se ves čas vrti enak krog ljudi. Težko je privabiti še kakšno publiko. Mladi so vedno bolj navajeni spremljati le stvari, ki so online. Zato jih je še težje privabiti v gledališče. Tudi zato bi bil dobrodošel neki plesni oder. Da bi se naredila neka zgodba, vezana na stavbo, kjer bi ljudje vedno lahko tudi našli plesni program. Ampak zdaj je to še bolj odmaknjeno. Kolebamo pač med tem, koliko bomo ustvarjali in če bomo zraven še kaj jedli. (Smeh.) Tudi naša plesna kompanija Tovarishija, s katero smo delali resne, celovečerne projekte, je zdaj na pavzi. Trenutno mi tudi primanjkuje časa za to, ne zmorem več voditi po štiri treninge na dan! Si pa želim s tem nadaljevati in se tudi mednarodno povezovati še naprej. Ampak v teh časih moramo zdaj najprej poskrbeti za tisto, kar da ne nazadnje tudi kruh na mizo."

V Centru plesa ste sicer zelo močna ekipa, ki je v 14 letih predstavila že marsikatero novost - pri vas je zacvetela mariborska pole dance scena, uvedli ste aerial jogo ... Pripravljate še kakšno novost?

"Ne. Počasi bo treba iti malo stran od tega, da ves čas ponujamo nekaj novega, ampak da se znotraj hiše usmerimo v tisto, kar nas posebej zanima. Imamo pa res srečo, ker smo se našli taka fajn ekipa. V normalnih časih je šlo vse kot po maslu. V službi smo bili veliko skupaj, potem pa še po službi ves čas, pa za vsa praznovanja. Zdaj pač čakamo, da bomo lahko spet normalno začeli ustvarjati."

Prepoznavni ste tudi po tem, da ste v centru mesta, ne le s prostori, tudi z ustvarjanjem, pogosto nastopate po mestnih ulicah. Kako je plesati po Mariboru?

"V zadnjem času je to vedno bolj normalno, bolj kot na odru. (Smeh.) Dosežeš pa tako tudi več ljudi, tako mimogrede, kot da bi jih zvabil v gledališče."

Poleg plesnega odra še kaj pogrešate v Mariboru?

"Nič. Fajn mi je. (Smeh.) Mogoče mi je bilo včasih celo bolj všeč, ko ni bilo take gneče. Zdaj je zvečer mesto bistveno bolj polno. Kar je po eni strani super, za razvoj mesta. Sem za razvoj in za to, da ljudje hodijo ven. Ampak meni je bilo všeč, ko je bilo bolj mirno. Če pogledaš neki Dunaj, ko vsi nekam drvijo in se moraš na tekočih stopnicah postaviti na pravo stran, da te ne 'zgazijo', to meni ne paše. Sem bolj za stranpoti."