Grema na kafe z Binetom Kovačičem: Spomenik bi si zaslužil štajerski Brazilec Marcos Tavares

Akademski slikar in konservatorsko-restavratorski svetnik Bine Kovačič je kritični premišljevalec svojega okolja. Pri odločitvah o ohranjanju dediščine so ga odlikovale visoka etika, iznajdljivost pri delu z umetninami in prepričljivost v stikih z ljudmi, v obrazložitvi Steletove nagrade za življenjsko delo pa je bilo poudarjeno, da je Kovačič človek z izjemno raznolikim opusom, s katerim je pripomogel k širšemu ugledu konservatorskega poklica. Z Mariborčanom, ki skoraj štiri desetletja živi v Sveti Trojici, smo se na kavi srečali v CLC-ju v Poštni ulici, v bližini Zavoda za varstvo kulturne dediščine Maribor, kjer je delal več kot 40 let.

Od 1. januarja je upokojenec pripravnik, nam je dejal v sproščenem pogovoru: "V vsaki novi službi najprej pripravnik. Res je prišlo do radikalne spremembe, a je ne občutim v negativnem smislu. Normalno je, da je vsakega obdobja enkrat konec, je pa to bil zame verjetno najpomembnejši del življenja. Začutiš sam, da greš, ko je potrebno, da te imajo tudi kolegi v dobrem spominu." Pil je podaljšano kavo z mlekom.

Dobrih 40 let ukvarjanja z varovanjem kulturne dediščine je za vami. Dediščino zdaj bolj varujemo kot nekoč, kakšen odnos imamo do nje?

"Veliko je odvisno od naklonjenosti odločevalcev, senzibilnosti župana, njegove pripadnosti mestu in kulturne dediščine. Bili so že boljši časi, do pred 18 leti smo bili samostojen zavod, zaradi reorganizacije se je zgodila centralizacija, vse se je preselilo v Ljubljano, mi pa smo postali ena od območnih enot. Stvari so se bistveno spremenile, ker imajo škarje in platno Ljubljančani. Prihod aktualnega župana pa se Mariboru bistveno pozna, kar lahko vidijo tudi občanke in občani. S Sašo Arsenovičem smo sodelovali že, ko je bil podjetnik, sodelovanje je bilo zgledno. Lahko ga pohvalim. Zame je svetovljan, ima izrazit čut za estetiko, ni mu vseeno, kako izgleda mesto. Z ureditvijo Glavnega trga je Maribor dobil pravi evropski trg, prej ga je nasilno sekala Koroška cesta s prometom, to je zdaj končano. Razumljivo to vsem ni všeč, a nikoli ne moreš biti všeč vsem. Če si všeč vsem, nekaj ne štima. Imeti moraš vizijo, rezultati pa so edino merilo. V zadnjem letu je Mestna občina Maribor sofinancirala obnovo 20 fasad. Razpadajoče fasade, ki so središče mesta kazile, so zdaj Mariboru v okras. To je zasluga strategije občine. Tu se vidi tudi prispevek podžupana Gregorja Reichenberga, ki prihaja iz te panoge."

Nemalokrat so zavodi za kulturno dediščino v zobeh ljudi, predvsem pri investitorjih, ki bi kakšno zakonsko varovalko najraje preskočili.

"Povedano iskreno - nimajo nas vsi radi. Ljudje včasih kot da ne razumejo, da če kupiš hišo v strogem mestnem jedru, je ta podvržena določenemu režimu varovanja. Na dvesto let stari hiši ne smeš početi vsega, kar želiš. Ločimo različne načine varovanja. Lahko gre za kulturni spomenik državnega pomena, kulturni spomenik ali dediščino. Najstrožji režim imajo kulturni spomeniki državnega pomena in kulturni spomeniki, tam je treba upoštevati številne standarde in pravila. Na tristo let stari hiši mora ostati naklon strehe, kot je bil, kritina mora biti opečna, fasada pa ne more biti oblečena z modernimi ploščami, okna ne smejo biti plastična ... Tudi če kupiš dragocen avto iz 30-ih let prejšnjega stoletja, ne boš dal nanj spojlerja iz leta 2022, pazil boš, kaj boš naredil. Investitorji morajo pridobiti kulturnovarstvene pogoje z naše ustanove, nato soglasje in šele kasneje sledijo posegi. Kar me veseli, so reakcije ljudi, ko vidijo rezultate. Marsikdo nima predstave, kako bodo stvari izgledale. Vedno se usklajujemo. Nikoli nisem zagovarjal, da smo birokratska ustanova, ki zgolj ukazuje. Vse je stvar pogovora in namembnosti, saj ne živimo v 18. stoletju. S sodelovanjem pridemo do dobrih rezultatov. Če so zadovoljni investitor, stroka in meščani, je to zmaga, smo uspeli, ne pa, da generiramo konflikt, kjer se pojavimo. Mi je pa zanimivo vprašanje investitorja, ko se pojavimo, koliko bomo pa mi dali zraven. Takrat vprašam, ali pri registraciji avta tudi vprašajo, koliko bo kdo prispeval. Mi damo strokovnost, ažurnost in še brezplačni smo."

Katere so črne točke varovanja kulturne dediščine v Mariboru in katere svetle plati zadnjega obdobja?

"Kot primer slabe prakse bi izpostavil dva projekta. Vilo Transilvanijo na koncu Vrbanske je naredil znani mariborski arhitekt s preloma stoletja Fritz Friedriger, stavba je v res sramotnem stanju. Po špekulativnem nakupu so bili kupci prepričani, da bodo dobili dovoljenje za rušenje. Tega dovoljenja za kulturni spomenik v Sloveniji nihče ne bo dal. Potem pa je spomeniško varstvo krivo, da nagaja ... Drugi madež v mestnem jedru pa je Vila Ubalda Nassimbenija v Kersnikovi ulici 12 pri OŠ Franca Rozmana - Staneta. Gre za lep objekt, ki pa je v rapidno razpadajočem stanju, v sicer urejenem okolju je to velik madež. Med športnimi objekti pa ne zaživi hipodrom Kamnica. Do tega objekta imam čustveno afiniteto. Ob Glavnem trgu je velik uspeh ureditev Vojašniškega trga in Minoritske cerkve, ki je bila v katastrofalnem stanju. Maribor ima kar nekaj lepih glasbenih dvoran, ki so premalo v uporabi. Tudi Sodni stolp je lepo urejen, lepšo podobo ima tudi Žički dvor."

Pred devetimi leti ste v Pismih bralcev v Večeru pisali o izrinjenih skulpturah v Mariboru, o javnih plastikah, ki so bile nerazumljivo umaknjene. Se je stanje kaj izboljšalo?

"Ne, žal se nič ni spremenilo. To je moja osebna bolečina. Skulpture številnih umetnikov, od Slavka Tihca, Luja Vodopivca, Marjana Dreva, Dragice Čadež Lapajne do Janeza Vidica kot moralista, so bile odstranjene brutalno in vulgarno. Za to ni opravičila, mariborska javnost pa se za to ni pretirano sekirala. V naravi je tako, da ko nekaj gre, praznino nadomesti bolj invazivna, agresivna zadeva, v Mariboru imamo tudi takšne primere, ki bi morali biti stvar širše debate."

So skulpture še vedno deponirane v tovarni? Ni boljšega mesta za umetniška dela?

"Da. Očitno za to ni volje. Najprej je treba ugotoviti lastništvo umetnin, nato bi morali osnovati strokovno kredibilno komisijo z arhitektom, umetnostnim zgodovinarjem in oblikovalcem. Najti bi morali primerno lokacijo, ker so zdaj umetnine skrite očem Mariborčanov, kar se mi zdi škoda. Tudi če gledamo formo vivo v Mariboru, tukaj smo imeli močno gradbeno industrijo, vabljeni so bili svetovni umetniki, ki so delali iz betona. Glavna investitorja sta bila Gradis in Stavbar. Na Ravnah na Koroškem je forma viva iz jekla, v Portorožu iz kamna, v Kostanjevici na Krki iz lesa. Vse funkcionirajo, le v Mariboru ne. Mi je pa zanimivo, da so bili v času tako imenovanega enoumja v Slovenijo vabljeni umetniki z vsega sveta, ne lokalni 'kulisenmalerji' ali amaterji. To se mi zdi velik minus Maribora, da ni afinitete do javnih skulptur, ki so res kvalitetne, ker imamo kvalitetne umetnike."

Zadnja novost je javna plastika Josipa Primožiča - Toša.

"Korektno delo Vlaste Zorko. Toša sem osebno poznal in so me zanimale podrobnosti, skulpturo sem si ogledal in moram reči, da je delo zelo dobro."

Je to korak v pravo smer?

"Da. V Mariboru bi si recimo spomenik zaslužil štajerski Brazilec Marcos Tavares. Na to gledam večplastno. Maribor ga je kot tujca sprejel v svoje mesto, ga posvojil. To kaže odprtost Maribora. To je Maribor. Ne zadrtost, ozkost in nadutost. Maribor je dal tudi kar nekaj izjemnih intelektualcev, ki so pustili pečat v mestu. Recimo dr. Bruno Hartman, legendarni ravnatelj Univerzitetne knjižnice Maribor, dr. Sergej Vrišer, ekspert za barok, umetnostni zgodovinar, ki je bil dolga leta direktor muzeja, pa Jože Košar, ki je bil direktor založbe Obzorja in je pustil močan pečat. Z veseljem bi jim dal delati kakšna obeležja."

Pred meseci ste prejeli Steletovo nagrado za življenjsko delo. Kaj si štejete kot največji uspeh?"

Delal sem na kompletnem spektru delovanja, od restavriranja na prvi frontni liniji, ko smo šli na teren v ponedeljek zjutraj in se vrnili v petek zvečer, do popularizacije dediščine in timskega dela. Moj največji uspeh je, da smo bili s kolegi res dobri sodelavci. Vse delo je stvar kolektiva."

Kako se je v štiridesetih letih vaše delo spreminjalo?

"Na začetku smo bili vrženi v morje, da bi splavali. Stvari so se zdaj specializirale. Z ozirom na razvoj tehnike so zdaj omogočene dodatne raziskave, ki so služile pri posegu na umetninah, kar je gotovo dobro in podobno kot pri medicini, ko dodatne raziskave razkrijejo podrobnosti."

Kakšne so vaše želje za Maribor?

"Želim si, da se Mariborčani zavedajo, da živijo v lepem mestu. To slišimo od ljudi, ki prihajajo od drugod. Naj se Maribora ne sramujejo, v ponos Mariboru naj bo, da so bili Mariborčanke in Mariborčani v zadnjih dobrih 100 letih vedno na pravi strani zgodovine. Od Maistra, druge svetovne vojne in osamosvojitve so bili Mariborčani vedno 'ta pravi'. Periferija, za kar nas nekateri imajo, je prednost in ne minus."