Jana Juvan
Rešili smo 102 žabi v enem večeru! Dan prej, ko je pred tem deževalo, so jih našteli celo 250. To pove, kako pomembno je, da študentje naravoslovja od letos pomagajo tudi žabam pod Pohorjem. Tam okoli akumulacijskega jezera pod Snežnim stadionom smo jih namreč spremljali v soboto zvečer. Praviloma vsak dan bodo to počeli še kakšna dva tedna, enako okoli Treh ribnikov v parku - če želite pomagati, jim pišite na drustvo.dsn@gmail.com. Je pač čas, ko se dvoživke prebujajo iz hibernacije in v vlažnih večerih iščejo pot proti vodi, kjer bodo odložile svoj mrest, da bodo nato iz njega odplavali paglavci. Vedno se vrnejo v isto mlako ali ribnik, iz katerega so se izvalile, pripoveduje študentka biologije Lana Lesnika, naša vodička, med tem ko k jezeru nosimo prvi dve vedri, polni krastač. Pobiramo jih samo na tisti strani ceste, kjer ni jezera; ko so na pravi strani, brez težav najdejo pot do vode.
"Tukaj so bili včeraj in predvčerajšnjem tudi pupki," nam pokaže poznavalsko. Čeprav je žab največ, pomagajo na pravo stran ceste seveda tudi drugim dvoživkam. Da te v čim večjem številu "počakajo" na travi, pa so ob cesti namestili zaščitne ograje - nekaj jih je darovala občina, nekaj Društvo študentov naravoslovja (DŠN).
Rokavice so odveč
Pred začetkom nam vodička pokaže slike vseh živalic, ki jih lahko srečamo, in razloži, da si moramo vsakič zmočiti roke, še boljše pa, če jih tudi malo umažemo z zemljo, da na občutljivi žabji koži ne ostanejo kakšne kemikalije z rok. Rokavice so odveč, žabe nam namreč kljub svojim strupnim žlezam ne morejo škoditi - če se seveda ne dotikamo obraza. "Ne boste dobili kraste od tega," se nasmehne Lana in pove, da tudi tista vraža, da te bo krastača polulala, nikakor ne drži. Preizkušeno! In občutek, ko se mokra, hladna žaba oprime prstov, je v resnici prav zabaven.
"Bo za večerjo?" zaslišimo neizvirno in za to situacijo precej neslano šalo na parkirišču ob Draš centru. Oba prostovoljca, ki sta ta večer na terenu, se le kislo nasmehneta in zamahneta z roko, češ, saj smo že vajeni teh šal o ocvrtih žabjih krakih. Vtis popravi ženska, ki prihiti do nas, da bi nam pokazala par krastač, ki sta zatavali na sredo ceste. "Med tema dvema ni velike razlike, včasih pa je samica precej večja," opiše Lana, med tem ko vestno dokumentira številke rešenih žabic. Samice krastače nosijo samce štuporamo, zato da so v bližini, ko najdejo primerno mesto za zunanjo oploditev. Tak par žab se imenuje ampleksus. Pri nekaterih samicah se prav očitno vidi nabrekli trebuh, poln jajčec, ki jih bo zdaj zdaj izlegla. Včasih se na eno samičko pripne več samčkov, razlaga Lana. Zato parčke in samice dajemo v posebno vedro, samce pa v svoje, da se ne bi še kakšen priključil kateremu od ampleksusov. Je pač čas žabjih svatb. In ob tem tudi pojejo, če lahko tako poimenujemo glasno reganje zborčka samčkov krastač, ki prihaja iz čedalje bolj polnega vedra.
Povožene postanejo hrana
Vsake od žabic, ki so želele prečkati cesto, tudi najbolj marljivi prostovoljci, ki so te dneve na terenu, ne morejo rešiti in tako srečamo tudi sedem povoženih dvoživk. Zdaj bodo hrana za druge živali, po biološko navrže Lana resnico narave. Če končajo pod kolesi, jih prostovoljci le umaknejo s ceste. Se pa za vsako še živo borijo - in ustavijo tudi avto, ki zapelje nad par krastač. "Rumenka!" že zakliče Miloš Kosanović in pokaže sekuljo, ki jo drži v roki. Nedaleč stran je še ena. Ker sta obe samički, si lahko delita vedro. Morata pa biti pokriti, saj so v nasprotju s krastačami, ki so bolj umirjene, te prave poskočne žabice. So tudi bolj izbirčne pri vodi, v kateri bodo imele mrest, zato jih nesemo na južni konec jezera, saj so študentje opazili, da je na tem koncu pri hotelu več cianobakterij oziroma modrozelenih alg, ki slabo vplivajo na njihove paglavce, pa tudi več rib, ki se hranijo z mrestom. "Pravijo, da bodo poleti očistili jezero," v upanju sklene Lana in že nadaljuje pot do naslednjega para oči, ki se sveti iz teme.
