Konec julija so v središče Maribora in bližnjo okolico znova začeli zahajati berači, ki jih v času zaprtja države ni bilo opaziti. Medtem ko nekateri mimoidoče nagovarjajo sede ali kleče na ulici (večinoma pred trgovinami in lekarnami), drugi prosjačijo po mestnih lokalih in terasah ponudnikov hrane. Trije izmed beračev (dve ženski in moški srednjih let) so konec minulega tedna za prenočišče izbrali Park mladih, kjer so si ležišča razgrnili najprej pod streho vhoda na srednjo šolo za prehrano in živilstvo, kmalu pa se premaknili na manj izpostavljeno lokacijo za drevje ob srednji šoli za oblikovanje (drevje je bilo v začetku tega tedna odstranjeno).
"Lahko potrdimo zgolj to, da so to državljani EU, za katere velja prost pretok oseb na območju EU," odgovarjajo na Policijski upravi Maribor, kjer podajo tudi odgovor na vprašanje o domnevnem organiziranem beračenju, pri čemer nekateri telesno hibo lahko tudi hlinijo. "Obstaja možnost, da so berači žrtve kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, saj je prisilno beračenje izvršilna oblika kaznivega dejanja. Če pri zbiranju obvestil ugotovimo, da so berači žrtve tega kaznivega dejanja, izvedemo vse ukrepe, da zavarujemo dokaze, in nato podamo kazensko ovadbo na pristojno državno tožilstvo," odgovarja Miran Šadl, predstavnik za odnose z javnostmi in samostojni policijski inšpektor PU Maribor.
Meje dopustnega beračenja
Znani so tudi primeri, ko berači ponujajo napovedovanje usode, magično zaščito ali preklic uroka v zameno za plačilo. V primerih zavrnitve njihove plačljive pomoči znajo postati tudi žaljivi in grozijo s črnimi prerokbami. Kljub puhlicam, s katerimi lahko kvečjemu prestrašijo kakšnega otroka, pa tovrstna izkušnja pusti grenko sled. Kje so torej meje dopustnega in kdaj je usmiljenje lahko škodljivo za darovalca?
"Brezdomec ni samo nekdo, ki je na ulici, ampak tudi ta, ki nima varne nastanitve, biva pri prijateljih, v stanovanju brez pogodbe, v stanovanju z zelo slabimi pogoji"
"V primeru beračenja lahko policisti kršitelja oglobijo. Kazenska določba za beračenje je navedena v Zakonu o varstvu javnega reda in miru, kjer je določeno, da kdor na vsiljiv ali žaljiv način koga nadleguje z beračenjem za denar ali druge materialne dobrine, se kaznuje z globo 41,73 evra. Nadlegovalec mora aktivno poseči v posameznika, pri katerem z dejanjem povzroči občutek vznemirjenja, razburjenja, ponižanosti (hodi za osebo, jo žali ali zmerja, ker ne dobi denarja, jo prijema za roke ...). Kot nadlegovanje se ne upošteva, če na primer berač stoji na mestu in mimoidoče prosi za denar," pojasni Šadl.
Manj prijav kot lani
Policija ob rednem delu opravlja tudi nadzor in kontrole mest, kjer bi lahko bil storjen prekršek, a v zadnjem mesecu ni obravnavala nobenega prekrška z elementi beračenja. "Sicer smo pred dnevi sprejeli prijavo takega početja, vendar policisti kršiteljev niso izsledili. V letošnjem letu smo obravnavali osem kršitev, v enakem obdobju lanskega leta pa 50. To pomeni, da je upad tovrstnih ugotovljenih kršitev v letošnjem letu enormen," doda Miran Šadl. Vsekakor je upad števila beračev povezan z minulim zaprtjem države, a dejstvo je, da nihče ne bo beračil, če v to zaradi življenjskih okoliščin ni prisiljen. Stiska pomanjkanja za mnoge ostaja nerešena. Med njimi so tudi brezdomci.
Brezdomstva si ne izbereš
Za zelo zapleten družbeni pojav, razširjen bolj v mestnih središčih kot na obrobju, vsekakor obstajajo številni razlogi. Pogosto je beraštvo povezano z brezdomstvom. Žal kljub ozaveščanju javnosti berači in brezdomci ostajajo odrinjeni na rob družbe, ki jih pogosto krivično in stereotipno sodi. "Brezdomstvo ni nekaj, kar si sam izbereš, ampak je kompleksna problematika, ki zajema posameznikovo težko življenjsko zgodbo, travmatične dogodke, ki so vodili do te situacije. Vsaka brezdomna oseba, ki sem jo spoznala, ima za seboj res hude življenjske dogodke. Veliko je zlorab, nasilja, težav z odvisnostmi iz primarne družine. Včasih nekoga zelo zaznamuje smrt bližnjega ali celo smrt obeh staršev in zaradi svoje starosti še ni pripravljen za odraslo življenje, kar potem vodi v različne odvisnosti, zadolževanje, kriminaliteto. Tudi izguba službe, posledično morda deložacija ali pa razveza z dolgoletnim partnerjem so lahko usodni," odgovarja Mojca Bizjak, ki deluje pri mariborski izpostavi Društva za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice.
Prikrito žensko brezdomstvo
Uradnega podatka o številu brezdomcev v Mariboru ni, a med njimi naj bi bilo dvakrat več moških kot žensk, eden od razlogov je tudi tako imenovano prikrito žensko brezdomstvo. "Ženske ostajajo v slabih partnerskih odnosih, skačejo iz odnosa v odnos, zato da bi obdržale streho nad glavo. Ne upajo si prekiniti nasilnega odnosa, saj bi tako pristale na ulici, in raje ostanejo z osebo, ki jih finančno, verbalno, fizično ali tudi spolno zlorablja," kruto resnico poda Mojca Bizjak.
"Tudi stereotipna predstava, da je brezdomec starejši moški, ki ima težave z alkoholom, ne velja. Brezdomec ni samo nekdo, ki je na ulici, ampak tudi ta, ki nima varne nastanitve, biva pri prijateljih, v stanovanjih brez pogodb, v stanovanjih z zelo slabimi pogoji (vlaga …)," razlaga Bizjakova in opozori, da na ulici pristane tudi vse več mladih, starih od 15 do 30 let. "Veliko imamo primerov, ko oseba dopolni 18 let in pride iz zavoda (npr. Višnja Gora) in se nima kam vrniti. Doma ga čakajo slabe družinske razmere - alkoholizem, nasilje ... - ali pa ga domov sploh ne sprejmejo. Tako pristane na ulici z zelo slabim znanjem, kako preživeti."
Kako naj brezdomci ostanejo doma ali vpliv epidemije
Ob številnih drugih se zastavlja tudi vprašanje o zdravju brezdomnih oseb. "Psihično stanje je seveda močno povezano z otroštvom in življenjskimi dogodki, ki jih nekdo preživi. Ja, veliko je ljudi s težavami v duševnem zdravju. Tudi splošno zdravje je velikokrat načeto, veliko je odvisnosti, slabih higienskih in prehranjevalnih navad, neobiskovanje zdravnika. Nekdo, ki živi v podrti stavbi na ulici in ne ve, kdaj ga bo kdo oropal, kje bo danes jedel in ali se bo lahko kje umil, ne zmore skrbeti za svoje zdravje," odgovarja Bizjakova.
Premalo bivanjskih kapacitet za brezdomne
V Mariboru delujeta zavetišče na Šentiljski cesti, ki ga upravlja center za socialno delo, ter zavetišče za brezdomne Sv. Martin v Ljubljanski ulici, ki ga upravlja Karitas. "Zavetišča so sicer kratkoročna rešitev, vendar bi dolgoročno potrebovali več nastanitvenih programov, v okviru katerih se osebi ponudi kaj več kot le spanje za eno noč. Brezdomne osebe lahko bivajo tudi v bivalni enoti, kamor jih usmeri center za socialno delo, na voljo so tudi samski domovi. Kapacitet je v Mariboru absolutno premalo," poudari Mojca Bizjak in izpostavi, da je v Mariboru velika potreba tudi po dnevnem centru za brezdomne. Zavetišče CSD ponuja skupaj 26 ležišč, prav toliko zavetišče za brezdomne Sv. Martin.
Pri društvu Kralji ulice opozorijo, da je leto zaprtja zaradi epidemije poslabšalo težave brezdomnih. "Zaprte so bile javne sanitarije, nakupovalni centri so omejeno delovali, tako da se v notranjih prostorih niso mogli zadrževati, zmanjšan je bil dostop do tušev - veliko organizacij v prvem valu ni delovalo; javna kuhinja je bila odprta le za 'vzemi s seboj', kar pa je pomenilo, da so si ljudje morali prinesti svoje posodice, kar je marsikomu, ki ni imel doma, povzročalo težave. Slogana 'ostani doma' brezdomni seveda niso mogli upoštevati," poudari Bizjakova in doda, da "dalj časa ko je oseba na ulici, dalj časa potrebuje, da zmore prehod z življenja na ulici, težko se je vrniti nazaj, v urejeno življenje. To si morda težko predstavljamo, a nekdo, ki je izgubil zaupanje v ljudi, sistem, to težko spet vzpostavi. Potrebni so meseci, leta podpore, da posameznik zmore samostojno zaživeti, redno plačevati položnice, smotrno porabljati finančna sredstva, skrbeti za higieno, se odzivati na vabila uradnih oseb ipd. Krajši ko je čas življenja na ulici, manjši nahrbtnik ima in lažje spreminja svoje življenje. Vsakič pa je odvisno od posameznika, koliko zmore, kakšno motivacijo in željo po spremembi ima."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
