Jana Juvan
V Centru za transfuzijsko medicino UKC Maribor je bilo danes znova slavnostno. Krvodajalec Jože Damiš se je pri 58. letih namreč vpisal v klub vitezov krvodajalstva - to so tisti, ki so kri darovali kar stokrat.
Prvič je daroval še kot dijak, leta 1984. "Takrat je bil razlog, da dva dni nismo rabili zato v šolo," z nasmehom prizna. Tedaj se mu še ni niti sanjalo, da bo to postalo nekaj spontanega, kar stori praviloma štirikrat letno. Nato mu je darovanje prišlo v kri, dobesedno. Kot zaposlen v Slovenski vojski je tudi aktiven organizator krvodajalstva v tej organizaciji, ki je med tistimi delodajalci, ki krvodajalstvo redno podpira. "Pri nekaterih delodajalcih žal ni razumevanja za to. Razumem, da imajo izpad delavca, ampak s tem dejansko rešujemo življenja, morali bi biti bolj razumevajoči ali imeti s strani države kakšno spodbudo več," meni Damiš, ki pa ne bi podpiral plačevanja za kri.
Nekoč po 200 krvodajalcev dnevno
Ker ima včasih nizek pritisk, pred odvzemom spije kakšno kavo, pove še nasvet za tiste, ki zaradi pritiska oklevajo. "Gre za pomoč sočloveku, ki me ne stane nič. V družini smo imeli že dve zahtevni operaciji. Z leti ti nekako pride v zavest, kako pomagaš nekomu, če daruješ kri. S tem tudi podpiramo slovensko zdravstvo, ki ga nenazadnje sami tudi koristimo, ne pa da hodimo darovati kri v Avstrijo, kot nekateri," kritično razloži. Zaveda se, da nekateri to počnejo za preživetje, kar razume, a tega vseeno ne odobrava. "Tudi za nas to v bistvu ni zastonj, saj dobiš prosti dan," doda.
Nekoč je bila vrsta prostovoljcev pred odvzemom krvi bistveno daljša, spomni. "Ko si prišel zjutraj, si bil že 50. na vrsti, če si bil hiter. Saj je darovalo tudi po 200 ljudi na dan. Danes je tega žal znatno manj," pristavi. Da je bil nekoč na krvodajalskih akcijah tudi kozarec rdečega vina, doda kot zanimivost. "Krajnska klobasa pa je še danes, to je krvodajalska klasika," še pove. Daroval bo, dokler bo lahko, obljublja. To je do 65. leta, če mu bo zdravje to dopuščalo.
Damiš je torej postal krvodajalec stokratnik in je 217., ki mu je to uspelo pod okriljem Centra za transfuzijsko medicino UKC Maribor, je povedala tamkajšnja zdravnica Natalija Lehner. "Stokratniki so tudi dobra spodbuda za svoje sodelavce, sorodnike in prijatelje," je še povedala. Med stokratniki je tudi nekaj žensk, ki pa to mejo težje dosežejo, saj lahko, za razliko od moških, ki lahko darujejo na tri mesece, ženske to storijo le na štiri mesece, poleg tega v času nosečnosti in dojenja krvodajalstvo zanje odpade.
Včasih primanjkuje Rd negativne krvi
Trenutne zaloge krvi v UKC Maribor so sicer zadovoljive, občasno jim primanjkuje le kakšne izmed Rh negativnih krvnih skupin, ki so med populacijo redkejše. Da zadostijo potrebam mariborske, ptujske in murskosoboške bolnišnice, ki jih vse oskrbujejo s krvjo, potrebujejo sicer vsak teden vsaj 350 do 400 krvodajalcev.
"Darovanje dela samega sebe je ekstrem, za katerega se ne odloči vsak. Zato smo ponosni na vsa dekleta in moške, ki to dosežejo," pa pove Stanislav Žebela iz Rdečega križa. Spomni, da je bilo nekoč krvodajalstvo organizirano po podjetjih, kar je bil zelo učinkovit način. "Danes se žal to ne bi več obneslo. Zato se obračamo bolj na mladino in športnike, da lahko ohranjamo nivo krvodajalcev. Do zdaj še nihče v UKC-ju ni umrl, ker ne bi bilo krvi. To je najbolj pomembno. Trudili se bomo še naprej, da tako ostane oziroma se še izboljša," nam je še povedal Žebela, tudi sam vitez krvodajalstva.
