Gregor Grosman
Sladoledarstvo ima v mestu ob Dravi dolgo tradicijo in tudi zgodba mariborske Lastovke sega daleč v preteklost. Že leta 1923 je v Slovenijo prišla družina Demiri, ko je praded današnjega solastnika Šerifa Demirija zaradi ljubezni zapustil Makedonijo. Družina je s sladoledarstvom začela v Črni na Koroškem in Slovenj Gradcu, v Mariboru pa so na Trgu svobode leta 1969 začeli prodajati točen sladoled z zgolj enim avtomatom. Kepice so prišle v modo okoli leta 1987.
Leta 1974 so zamenjali lokacijo. Odprli so kiosk v Smetanovi ulici - legendarni K67 oblikovalca Saše J. Mächtiga - kjer je ena izmed Lastovk tudi danes, vendar se je prodajalna takrat imenovala še Medo. Šerifa Demirija smo vprašali, kdo si je izmislil ime Lastovka? Odgovarja, da je njegovemu očetu Jahji Demiriju prijatelj leta 1976 svetoval to ime. "Lastovka pomeni pomlad, toplo vreme," pravi. Nova lokacija je hitro postala priljubljeno zbirališče dijakov in študentov, ob sobotah pa so se radi ustavili tudi obiskovalci nekoč precej bolj obiskane mariborske tržnice.
"Lastovka pomeni pomlad, toplo vreme"
Ko so še kepice pomakali v stopljeno čokolado
Danes 57-letni Demiri se spominja svojega prvega delovnega dne, ki je bil prav v soboto. Star je bil 14 let, ko so ga "vrgli v vodo" in namerno pustili samega v kiosku. Zaplaval je, prodajal kepico za kepico in se hitro znašel med sprva šestimi okusi: vaniljo, čokolado, lešnikom, borovnico, jagodo in limono. "Enostavno ni bilo drugega, kot da se naučiš. Mine te strah, panika, ni bilo druge variante, kot da pridno delam. A so stranke to razumele," se spominja. "Tega dne ne bom nikoli pozabil."
Kot eden najbolj neprijetnih dogodkov mu je v spominu ostala nezgoda iz časov, ko so kepice sladoleda še pomakali v stopljeno čokolado. Pravi, da sta mu takrat obe kepici padli iz korneta v posodo s čokolado, ki je pljusknila po gospodu, oblečenem v obleko s kravato. Pravi, da ni vedel, kam naj gleda, in da bi se najraje ugreznil v zemljo. "To je bilo nekaj najhujšega, kar se mi je zgodilo v karieri," razlaga Demiri.
Za eno banjico do dvajset minut
Sicer pa poudarja, da imajo na vseh treh lokacijah v Mariboru zelo pozitivne izkušnje s strankami, predvsem pa ga veseli, da se redno vračajo. "Veliko strank pride vsak dan," pravi in se jim zahvaljuje za vsa minula leta zvestobe. Danes v sladoledarni na Trgu revolucije vsak dan s pomočjo dveh sodobnih avtomatov meša 25 okusov. Petnajst do dvajset minut je potrebnih, da se napolni ena banjica. "Vse je ročno delano, nič ni robotizirano," pravi Demiri, ki tako okoli šest ur vsako jutro nameni pripravi ponudbe.
Posel najbolje deluje, če gre za družinsko podjetje, razlaga in doda, da nikakor ni tako enostaven, kot je morda videti navzven. Vodenje sladoledarne je od očeta prevzel leta 1999, tega, da bi v poletnem času odšel na dopust, pa si nikakor ne more privoščiti. "Na dopust gremo, ko končamo sezono. Med njo ne bi šlo, saj si nenehno z mislimi tukaj. Morda se pokvari kak stroj, pa je treba hitro reagirati." Prav glede serviserjev pravi, da je danes precej drugače, saj so nekoč ti prišli na lokacijo in so lahko stare stroje na licu mesta popravili, sodobne pa je treba dostaviti k njim v servisne delavnice. "Problem je prevažati te 300 kilogramov težke stroje," izpostavlja Demiri.
Razstava za ljubitelje sladoleda
Ob 50. obletnici Lastovke so v Trafiki, muzeju ob Glavnem mostu, odprli razstavo o zgodbi priljubljene mariborske sladoledarne. Trafika stoji tik ob sladoledarni Lastovka ob Glavnem mostu. Dokumentarno razstavo si lahko ogledate predvidoma do konca poletja. Vsak obiskovalec je na odprtju prejel kuponček za brezplačno kepico sladoleda, vrhunec pa predstavlja originalni starinski stroj, s katerim so pri Lastovki pred petdesetimi leti mešali sladolede.
"Stroj smo čuvali, očetu pa ga je odstopil prijatelj iz Avstrije, ki se je tudi ukvarjal s sladoledom. Ta stroj nam je veliko pomenil. Šli smo s časom, prodaja je bolje stekla," se spominja Demiri, ki počasi vajeti predaja svojemu 35-letnemu sinu, ki je končal živilsko šolo in je tudi na temo sladoleda naredil magisterij.
