Tjaša Gajšek
Peter Rauch se je 1. julija v domačem Marburgu, mestu v nemški zvezni deželi Hessen, fotografiral pred tablo Mariborer Straße. Oprtan z nahrbtnikom, obut v pohodne čevlje in s kapo na glavi se je od kraja, ki je napovedal njegov cilj, peš podal do Maribora. Hodil je približno sedem tednov, prispel je v sredo, 13. avgusta, pripoveduje, ko se srečamo na cilju. Zakaj prav Maribor? "Edini razlog je bil to, da sta Marburg in Maribor pobrateni mesti. To sem vedel in odločil sem se, da želim videti, kakšno mesto je to." O svojem cilju ni vedel ničesar – ne, kako veliko je, ne, kako je videti. Pred potjo ni "poguglal" ničesar. Na koncu okrog 800 kilometrov dolge poti se je pustil presenetiti. Mesto se mu zdi lepo, prijetno, tu se dobro počuti, v več vidikih je precej podobno njegovemu domačemu kraju, pravi.
Domači so bili nad zamislijo vse prej kot navdušeni
Sedemtedensko romanje do Maribora je prvi velikopotezni projekt, ki se ga je lotil peš. Pred tem je veliko kolesaril, peljal se je do Nordkappa, toda s kolesom gre vse prehitro mimo, meni, rad je hodil, a ne tako daleč. "Nobene druge destinacije nimam v načrtu. To je bila naloga, ki sem si jo zadal, in jo opravil. Prav tako te poti ne bi ponovil, šel sem enkrat, opravil - in to je za mene zaključek." Ko je družini razkril svoj načrt, so bili vse prej kot navdušeni, se danes smeje. "Rekli so mi, če sem neumen. Razdalja se jim je zdela nepredstavljiva. Toda nihče se ni ponudil, da bi me spremljal, pa tudi tega ne bi sprejel. To je pot, ki jo moraš opraviti sam. Ko si na poti sam, se lahko odločaš tako, kot ti ustreza - hodiš, kolikor želiš, počivaš, ko to potrebuješ, se sam odločaš, kje boš prenočil, kaj in kdaj boš jedel. Če sta na poti dva, se je treba prilagajati, tega pa nisem želel. Tudi v vseh knjigah velikih popotnikov, ki sem jih prebral, piše, da je take dolge poti treba opraviti sam. Tega sem se držal."
"To je pot, ki jo moraš opraviti sam"
"Pri taki hoji so res pomembne samo štiri stvari; zdrave noge, vreme, prenočišče in hrana. Še najbolj mi je nagajalo vreme, saj je veliko deževalo. Dež je lil tudi več dni skupaj in vsak dan sem bil večkrat povsem premočen. Spal sem v različnih nastanitvah, v hotelih, penzionih, a tudi v šotoru v gozdu ... V nahrbtniku sem imel samo nujno potrebne stvari. Šotor, pelerino, pripomočke za osebno higieno in oblačila. Tehtal je deset kilogramov. Čeprav sem vsak dan hodil ure in ure - po občutku sem dnevno prehodil od 25 do 30 kilometrov, sem jedel samo dvakrat na dan, zjutraj in zvečer, zajtrk in večerjo. To je bilo vse, kar sem potreboval. Posebej sem užival v okušanju lokalnih jedi, značilnih za kraje, skozi katere sem hodil. Sploh v Avstriji sem preizkusil veliko takih dobrot, ki jih sicer nikoli ne bi. Ko opraviš toliko kilometrov, prehodiš najrazličnejše ceste. Nekatere so bile bolj primerne za hojo, druge manj."
Brez pametne ure, ki bi štela korake
Toda ta izkušnja ni bila dopust, meni Rauch, lastnik trgovine s starinami. "Hoja je stres, je napor. Ves čas se moraš ukvarjati s temi štirimi pomembnimi stvarmi. Hotel ali restavracija, ki si ju imel v načrtu, sta zaprta ali polna. Predvidevati je treba pot, kako naporna je, kakšna je cesta. Bilo je tudi težko. Toda ljudje po poti so bili zelo prijazni. Večino časa pa sem bil sam s svojimi mislimi. Telefona nisem uporabljal, nimam pametne ure, ki bi mi štela korake, merila srčni utrip, računala vse mogoče stvari. Tega ne potrebujem in me ne zanima. Ko me je na poti kdo vprašal, koliko sem že prehodil, nisem natanko vedel. Toda daleč od tega, da bi mi bilo na poti dolgčas. To je res kot nekakšna meditacija. Imel sem cilj, a tega, kar se je zgodilo po poti, nisem mogel predvidevati."
Najprej je imel v načrtu, da bo ostal do sobote in se nato vrnil domov. Toda po prihodu v mesto si je premislil. "Predolgo sem hodil, da bi bil na cilju tako kratek čas. Domov sem sporočil, da bom v Sloveniji ostal vsaj dva tedna. Ne vem še, kam bom šel in kaj si bom ogledal, toda ostal bom. Morda bom šel na morje. Odločal se bom sproti." Tudi načina, kako se bo vrnil v domovino, še ni izbral. "Zagotovo ne grem domov peš," se smeje. "Enkrat je bilo dovolj. Najprej sem mislil iti z letalom, a nisem našel dobre povezave. Razmišljam, da bi tukaj kupil kolo in se odpeljal domov. Bom še videl." Vse poti so odprte, sklene pohodnik.
