Dobrodelni kolesar Iztok Kočevar je po 2039 kilometrih, 16.491 prevoženih metrih nadmorske višine in 250 urah na kolesu v desetih dneh včeraj popoldan prispel na cilj v Istanbul. Tja se je namenil v okviru projekta Kolesarimo za otroške sanje, s katerim zbira denar za 80 otrok iz socialno ogroženih družin, da se bodo lahko brezplačno udeležili tabora za nadarjene učence. Na cilj je prispel utrujen, a zelo zadovoljen in izpolnjen. "Ko dosežeš cilj, se super počutiš, pozabiš vse težave in bolečine," nam je povedal in se zahvalil vsem podpornikom, zlasti Luki Rakuši, ki mu je družbo delal na več kot polovici poti.
Pot ga je iz Maribora vodila prek Madžarske, kjer so rekreativnega kolesarja presunile neskončne ravnice, nato do Romunije in Bolgarije in na koncu do Turčije. Najbolj se je veselil slikovitih Karpatov in tamkajšnjega 2000 nadmorskih metrov visokega prelaza. "Na spustu smo komaj čakali medvede in ja, srečali smo jih! Opazovali smo mamico z dvema medvedkoma. Bilo je lepo, imaš pa tisti slab občutek, uboga žival se ti smili, ker je zmedena, rine med ljudi, hodi čez cesto in prosi za hrano," je pripovedoval Kočevar.
V nadaljevanju poti, v Romuniji so se mu poleg slabih cest in revščine v spomin vtisnili številni zapuščeni psi, "ki ne veš, ali bi te nalajali, napadli ali pobegnili", na romunsko-bolgarski meji pa prečkanje Donave s trajektom, saj ni mostov. "Ko smo prišli v Bolgarijo, smo videli, da v Romuniji niti ni tako slabo," je še hujša revščina presenetila kolesarja. Na bolgarsko-turški meji je bilo nadležno čakanje v koloni, številne kontrole in prisotnost vojske, v notranjosti (tlakovane) ceste, ki so se nenadoma končale, v Istanbulu pa neznosna gneča na cesti. "Tu nihče ne kolesari, tudi v Romuniji in Bolgariji ne. V Istanbulu te čudno gledajo, z nekim spoštovanjem, po drugi strani trobijo in ne veš ali si jim všeč ali bi te ubili," se smeji sogovornik in pravi, da je hvaležen za celotno izkušnjo, tudi nevšečnosti, saj je zaradi njih bolj zanimivo.
Na poti sicer ni imel težav ne s psiho ne s telesom, tudi zadnja plat, ki na takih ekstremnih kolesarskih podvigih zelo trpi, je dobro vzdržala. Je pa šesti dan udarila utrujenost, ki jo je stopnjeval še neugoden veter. "Zjutraj se zbudiš ves polomljen in trd in si misliš: 'Kaj si ti nor, to ne bo šlo!'. Potem se usedeš na kolo, goniš in gre," je razlagal Kočevar in poudaril, da je bilo vse lažje, ker je imel sopotnika, že omenjenega Luka Rakušo.
Dobrodelna druščina se v Slovenijo vrača v nedeljo. Na poti je posnela številne fotografije in film. Donacije za podporo tabora za deprivilegirane otroke, ki ga izvaja Zveza prijateljev mladine Maribor, zbira do premiere filma, ki je napovedana za začetek novembra. Vsi, ki bi želeli akcijo podpreti, lahko to storijo s SMS-sporočilom SANJE10 na 1919 ali z nakazilom ZPM Maribor na račun SI56 0451 5000 0405 095, sklic SI00 2915. Kolesar se v Maribor vrača 8. oktobra. Sprejem zanj bo v okviru Tedna otroka na Trgu svobode ob 16.30.
