(FOTO) Bolšji sejem v Mariboru: Ponija bi dal za 150 evrov, Hitlerja za 15

Znamenita, v več pogledih ena bolj skrajnih oblik potrošništva, kjer se valjajo tone zavrženih starih izdelkov, cenena nova oblačila, sadje in zelenjava lokalnih kmetov in preprodajalcev - bolšji sejem s primesmi novega na skrajnem delu Maribora, na Teznu, živi svoj tempo vsako nedeljo, ne glede na koronske čase. Ljudje ga imajo radi, množično zahajajo tja in iščejo ugoden nakup ali si pasejo oči. Kramarski sejmi so del prastare trgovske dejavnosti, simbolizirajo blagostanje nekega kraja in njegovih prebivalcev. Nekomu predstavljajo zaklad, drugemu odpadek.

Na območju ob poslovni coni Tezno, kjer domuje bolšji sejem, je bilo danes kljub meglenemu in hladnemu vremenu polno. Trlo se je obiskovalcev in ponudnikov. Prišli so iz različnih krajev Slovenije, od Murske Sobote, Celja do Kranja, Nove Gorice, je bilo mogoče razbrati z registrskih tablic na avtomobilih, le ljubljanske oznake ni bilo opaziti.

Kako so pazniki preverjali PCT

Vstop ni bil kar prost, za vsakogar kot nekoč, čeprav je še vedno brezplačen. Pazniki so ob vhodu preverjali potrdila o izpolnjevanju PCT-pogoja. "PCT, prosim. Hvala. Osebni dokument imamo? Hvala," so čebljali v eno in in v ograjen sejemski prostor, ki obsega okoli pet hektarjev, spustili skupno najbrž nekaj tisoč ljudi. Zadostovalo je potrdilo o cepljenju proti covidu-19, testiranju ali prebolevnosti. Osebnega dokumenta, da bi primerjali verodostojnost potrdila, takrat ko je vstopala Večerova ekipa, ni bilo treba pokazati. Varnostniki so igrali na zaupanje, karto poštenosti. Izkušeni fantje verjetno znajo že na prvi pogled oceniti, kdo so goljufi, ki bi lahko ponarejali dokumente in se lažnivo prismukali na sejemsko prizorišče.

Tisti obiskovalci, ki niso imeli vstopnega potrdila in so želeli na sejem na discipliniran, resnicoljuben način, so lahko opravili hitri covid test tam. Ob ograji je namreč stalo vozilo zdravstvene reševalne službe, kjer so ljudi, kakšen ducat jih je stalo v vrsti pod šotorom, brezplačno testirali kot po tekočem traku.

Knjige brez kupcev, naval na kislo zelje

Med kramarji se premraženi Celjan, ki ponuja ofucane knjige, prestopa z leve noge na desno. Njegova ponudba je kilava, večinoma romani z vojno tematiko in nekaj priročnikov. Še preden preideva na obvezno kramarsko maniro - barantanje, požuga: "O, ne, da ne bi niti pomislili, za evro ali dva vam ne dam nobene knjige. Dolgo sem jih zbiral." S potencialnimi kupci ni prav vešč. Se pa strinjava, da so knjige bogastvo in res vredne. A kdo jih še kupuje?

Brez kupcev sameva tudi njegova soseda, ki med drugim prodaja okrušene porcelanaste skodelice, medeninaste svečnike, steklen pladenj, lesene skrinjice, ogledalo s pozlačenim kičastim okvirjem in uokvirjeno sliko Adolfa Hitlerja v dveh velikostih. "Malega dam za 15 evrov, velikega za 20 evrov ali še manj," pove vrednost podobe nacističnega diktatorja.

Zajetni možakar v polomljeni slovenščini ponuja na videz odslužena, močno zdelana kolesa. "Koji vam se sviđa?" se prisuče kot maček okoli vrele kaše. Da kolesa niso sumljivega porekla, njemu niso blizu izkrivljene prakse in mešetarjenje, zagotavlja. "Hočete ponija? Dam za 150 evrov," je vztrajen. "Novega?" vprašam. "Pa ko novega," spretno odvrne in se gromko zareži: "Traženi su, takve su cijene."

Cene na bolšjem sejmu so zelo različne. Stare čevlje je mogoče kupiti za 3,5 evra, recimo nove hlače že za sedem evrov. Adventni venčki stanejo od šest evrov navzgor. Sadje in zelenjava imata približno enako ceno kot na glavni tržnici. Za kilogram domačega kislega zelja, za katerega so ljudje stali v najdaljši vrsti, je treba odšteti dva evra.