Tako lahko 15. oktobra preberemo naslov, ki je že čez nekaj let postal mariborska kruta realnost: "Sovražni napad iz zraka na Maribor." Šlo je za vojaške vaje, s katerimi so želele občinske oblasti seznaniti prebivalstvo, kako naj postopa v primeru zračnega napada.
Aktivno obrambo so izvajale vojaške sile, ki so obstreljevale "sovražna letala" s Piramide, iz doline pri Treh ribnikih, z desnega brega Drave, z glavnega kolodvora, iz vojašnice vojvode Mišiča in iz delavnic državnih železnic na koroškem kolodvoru. Ekipe pasivne obrambe pa so bile v pripravljenosti na petih mestih. Sanitetne ekipe so imele na razpolago mestne avtobuse, ekipe, ki so ugotavljale prisotnost strupenih plinov, so imele "reaktivne aparate in tablice za označevanje plinov", tu so bile še ekipe za disintoksikacijo in seveda ekipe za gašenje in reševanje iz požarov. Sile aktivne obrambe so imele poveljstvo na glavnem kolodvoru, pasivne pa na zvoniku stolnice.
Ob 13. uri in 44 minut je zabrnel telefon, da se mestu bliža šest "sovražnih" letal. Trinajst minut kasneje so bila že nad Mariborom in v mariborskih tovarnah so zatulile sirene za zračni napad. "Že učinek fingiranega napada je bil strahoten. Tuljenje siren, piski lokomotiv, grmenje topov, oglušujoče regljanje strojnic, pok petard, dim in ognjeni plameni na raznih krajih mesta so nehote morali prevzeti človeka. Telefonski zvonec na glavni obveščevalni postaji je neprestan brnel. Poveljnik obrambe je z mrzlično hitrostjo sprejemal obvestila in dajal navodila. Njegov pomočnik pa je z raketami opozarjal ekipe na nevarnost eksplozij rušilnih, vžigalnih in plinskih bomb."
Enote pasivne obrambe so hitele po mestu in na različnih krajih gasile požare, označevale mesta, kjer so padle plinske bombe, in izvajale "disintoksikacijo". Vaje je bilo konec že po dobre pol ure, ob 14.19.
