Družina s sedemletnima dvojčkoma zbira denar za dvigalo: "Saj veste - za svoje otroke narediš vse"

Hiša, ki sta jo Barbara in Rene Hajnc iz okolice Sladkega Vrha kmalu po poroki kupila na kredit, ima veliko stopnic in te postajajo za mlado, srčno družino vse večji problem. Njuna dvojčka, Jan in Nik, ki sta ju dobila leto po vselitvi v hišo, je namreč treba po stopnicah nositi. Dečka sta se rodila prezgodaj, v 32. tednu nosečnosti; posledica je cerebralna paraliza četrte in pete stopnje. Zdaj še gre, ko tehtata 18, 20 kilogramov, kaj pa čez leto, dve, pet?

Sama ne zmoreta

Rešitev je seveda dvigalo, vendar mlada starša stroška ne zmoreta. Barbara je zaradi nege otrok ostala doma in prejema nadomestilo za izgubljeni dohodek, Rene dela v Avstriji. Čez mejo si je, elektrotehnik po poklicu, poiskal službo zaradi višje plače. Poleg kredita za hišo in stroškov, ki jih ima vsaka petčlanska družina - Nik in Jan sta letos dobila bratca Blaža -, gre namreč ves preostali denar za terapije, ki jih dvojčka potrebujeta. Te so vse - razen enkrat tedensko 30 minut fizioterapije, do katere sta dečka, prvošolčka OŠ Gustava Šiliha v Mariboru, upravičena v šoli - samoplačniške.

"Enkrat tedensko imata vsak 60 minut fizioterapije v Pesnici in enkrat tedensko terapijo v vodi v bazenu v Rušah. In dvakrat letno se trudiva omogočiti jima še tritedensko intenzivno fizioterapijo, to pomeni tri tedne vsak dan dve uri fizioterapije," pravi Barbara. "Tu so potem napredki, ki so vidni," doda Rene. Barbara pa: "To so tiste 'namesto pike vejice', ki jih premikamo." (Tako v društvu Namesto pike vejica starši otrok z motnjami v razvoju izražajo svojo odločenost, da pri napredovanju svojih otrok nikoli ne bodo postavili "pike", vedno samo "vejico", in njihove napredke tako nizali naprej in naprej; op. p.) In napredki so veliki: Nik včasih sploh ni zmogel sedeti zravnano z dvignjeno glavico, Jan se lahko premika po tleh in se že sam dvigne v sedeč položaj.

Kako pomembne so terapije za njuna otroka, se je ne nazadnje pokazalo v času zaprtja zaradi epidemije, ko terapij dva meseca ni bilo. "Poznalo se je precej, pa čeprav smo doma delali vaje. Ampak ni enako," pravi Rene. Zato s terapijami vztrajata.

Vsak napor je treba pomnožiti z dva

In ravno zato sta se s prošnjo za pomoč obrnila na dobre ljudi. Kredita za dvigalo namreč ne zmoreta, saj potem ne ni mogla plačevati terapij. "To je začarani krog ..." vzdihne Rene. Njuni družini jima tudi ne zmoreta finančno pomagati več kot jima že. "Saj se ni bilo lahko tako razkriti, a saj veste - za svoje otroke narediš vse," pravita zakonca, katerih stisko je pred tednom predstavil Tednik v svoji rubriki Pomagamo, ki jo pripravljajo v sodelovanju z ZPM Slovenije, zdaj pa smo družino Hajnc v upanju, da pomagamo še razširiti njeno prošnjo za pomoč, obiskali tudi mi. Dvigalo se namreč kaže kot vse bolj potrebno, dečka sta vsak dan težja. In kot vedno velja pri dvojčkih, je tudi vsak napor ob premagovanju stopnic treba "pomnožiti z dva".

No, ena skrb manj je, da se bo lahko dvigalo, ko bo zanj denar, brez večjih težav vgradilo, in sicer ob steni hiše nasproti vhoda. Prostorska razporeditev je namreč takšna, da zaradi dvigala ne bo potrebnih nobenih posebnih notranjih prilagoditev, saj bi se vanj lahko dostopalo s hodnika. Če bi se zbralo morda kaj več denarja, kot ga bo potrebnega za dvigalo, pa bodo preostanek namenili izključno za terapije za Jana in Nika, je še zagotovil Rene Hajnc.