Drevesa v Mariboru, 7. del: Breze, bele krasotice našega mesta

V Evropi sta najpogosteje zasajeni navadna (Betula pendula Roth) in puhasta breza (Betula pubescens Ehrh), obe vrsti v starih knjigah zasledimo s skupnim imenovanjem Betula alba L. V Mariboru so breze večinoma zasajali v 60. in 80. letih prejšnjega stoletja. Rastejo hitro, tudi do 20 metrov v višino. Razpokana, s temnimi progami okrašena belkasta skorja se lušči v tankih trakovih. Veje se proti vrhu krošnje padajoče upogibajo. V začetku pomladi poženejo trikotni lističi, ki se jeseni obarvajo zlato.

Novo zasajene ob onkologiji UKC Maribor

Navadno brezo najdemo v svetlejših gozdovih in tudi skalnih pobočjih. Puhasta rada raste v vlažnih tleh. Medtem ko sta bili obe vrsti zaradi zdravilnosti od nekdaj deležni povsem enakovrednega spoštovanja, pa ju zlahka prepoznamo po listih, pri navadni brezi so gladki z rahlo izstopajočimi žilami, pri puhasti malce kosmati z otipljivo izstopajočimi žilami na spodnji strani.

"Po številčnosti sajenja je bila breza najbolj priljubljena drevesna vrsta za hitro ozelenitev Maribora, tukajšnjih vrtcev, šol in pokopališč, kar vidim sedaj, kadar pregledujem stanje dreves," pravi arboristka Tanja Grmovšek. Čudovit, žal z belo omelo povsem napaden drevored raste na Ledini. Tudi na mariborskih pokopališčih rastejo breze. Občudujemo jih v mestnem parku, pred bloki, pogosto krasijo zasebna dvorišča in vrtove.

​Ob novo zasajenih brezah v mestu je posebne omembe vreden Mali beli gaj ob Oddelku za onkologijo, kjer so bile ob postavljeni avtorski klopi Tine Kuhar pred letom dni zasajene breze kot del navdihujočega in podobo mesta spreminjajočega projekta Zgodbe o ljudeh in klopeh.

Drevo sibirskih zdravilcev

Manj znano je, da so iz brezovih vej nekoč spletali koše in košare, ki jih danes izdelujejo bolj ali manj iz vrbja. Po zapisih rimskega učenjaka Plinija so brezove veje uporabljali za izdelovanje poročnih bakel, ki so prinašale srečo. V vsakem primeru breza predstavlja prehod iz starega v novo kot simbol neločljive povezanosti življenja in smrti. Stari Kelti so se od umrlih poslavljali s pokrivanjem posmrtnih ostankov z brezovimi vejami, kar naj bi duši pomagalo pri prehodu v novo življenje.

Breza je od nekdaj sveto drevo sibirskih zdravilcev, saj je zdravilna od korenine do listja. Njena voda se priporoča za nego las. Hladen preliv listja (poparkov ne delamo!) s pospešenim odvajanjem vode povzroča celostno čiščenje telesa brez kakršnihkoli stranskih učinkov. Njen sok krepi telo in čisti krvi. Manj znano je, da se na rane, ki nerade celijo, polagajo brezovi listi in pri tem ni razlike med zdravljenjem ran pri ljudeh ali živalih. A tudi brez uporabe njene tekočine in pripravkov je že pogled na brezo sproščujoč in božajoč.