Navadni divji kostanj (Aesculus hippocastanum) najpogosteje najdemo v drevoredih. V Mariboru je ob Tomšičevem drevoredu (zasajenem konec 19. stoletja) v neprekinjeni senci divjih kostanjev v Mestnem parku mogoče uživati tudi v bližini paviljona. Ob posameznih drevesih izpostavljamo tudi nasad divjih kostanjev ob Vrbanski cesti. Divji kostanj zraste do 35 metrov v višino, in čeprav je (kot mnoga druga drevesa) tujeroden, je že stoletja nepogrešljiv za tradicionalno ljudsko zdravilstvo in nenadomestljiva hrana živalim.
Katera drevesa smo predstavili
Z divjim kostanjem smo zaključili serijo člankov o drevesih v Mariboru. Predstavili smo lipe, hraste, himalajsko cedro, veliki pajasen, ginko, breze, magnolije in vrbe.
S plodovi so včasih kurili in zdravili konje
Zdravilnost plodov divjega kostanja potrjuje tudi uradna medicina. Med drugim je v lekarnah na voljo nemalo preparatov z izvlečki divjega kostanja, ki zaradi vsebnosti čreslovin, escina, škroba, olja, beljakovin pomagajo pri obolelosti krčnih žil. V ljudskem zdravilstvu plodove še danes (olupljene in nastrgane) namočijo v alkohol. Naši predniki in prednice so iz plodov divjega kostanja, kakor tudi iz želoda, pripravljali svojevrsten napitek (nekakšno različico današnje kave) in tudi lepilo.
Kostanjeve plodove so polagali v omare, da se v njih niso zaredili molji in plesen
Pobirali so jih predvsem otroci in jih nosili v skromne domove, Maribor pri tem ni bil izjema. Pobrane jeseni, ko so padli iz bodičastih lupin, so sušili in z njimi kurili v dolgih zimskih dneh. Starejši so jih pogosto nosili v žepih, verjeli so, da jim "jemljejo bolečino iz kosti". Ob tem so plodove polagali tudi v omare, da se v njih niso zaredili molji in plesen. Divji kostanj je bil v pomoč tudi konjem (od tod ime Rosskastanie, kar pomeni konjski kostanj), ki so trpeli zaradi oteženega dihanja. Še vedno ga zaradi bogate hranilne vrednosti jedo gozdne živali.
Izvira iz Grčije in Bolgarije
Divji kostanj je na slovenskih tleh povsem udomačen, izvira pa iz Grčije in Bolgarije. K nam so ga prinesli predvsem z namenom zasaditve parkov oziroma drevoredov, saj je hitro rastoče drevo. Redkeje najdemo tudi kakšnega samorastnika v bližini gozda ali vode ter izjemoma na gostinskih terasah, kjer z velikimi, suličasto oblikovanimi listi, ki se razpredajo v senčnato krošnjo, obiskovalcem daje zavetje posebej v tako vročih dneh, kakršne ponuja letošnje poletje.
Ob obisku prelepega mariborskega Mestnega parka nam ne uidejo skakajoče radosti veverice, ki jih tako radi občudujejo otroci in starejši, ki v njihovi senci vsakodnevno hranijo ptice - tudi njim je krošnja divjega kostanja nadvse ljubo zavetje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
