Pečen kostanj je prepoznavni znak jeseni: vonj po dimu, topla papirnata vrečka v rokah in pogovori, ki se razpletejo med čakanjem pri stojnici ali ob ognju. Kostanj lahko v gozdu naberete sami. Rekreativno nabiranje gozdnih plodov za lastne potrebe je dovoljeno tudi nelastnikom gozdov. Za kostanj velja omejitev do dveh kilogramov na osebo na dan. Če je lastnik gozda izrecno prepovedal nabiranje (obvestila na terenu, ker plodove pobirajo za prodajo), prepoved spoštujte – v nasprotnem primeru lahko sledi globa. Brskanje po jesenskem gozdnem listju za debelimi plodovi, ki kukajo iz bodečih ježic, je lahko zabavno – a rokavice in potrpežljivost so priporočljiv pripomoček. Na Osrednji mariborski tržnici na Vodnikovem trgu lahko kupite navadni (pravi) kostanj in marone. Za kilogram kostanja boste odšteli od štiri do šest evrov, za marone, ki so debelejši in jih je bolj preprosto lupiti, saj se njihova lupina loči od mesa precej lažje kot pri običajnih kostanjih, pa med sedmimi in desetimi evri za kilogram. 

Nabrani kostanj lahko hranimo nekaj tednov, a se postopoma izsušuje, svoje pa dodajo črvi, ki ga bodo navrtali. Najbolje ga je porabiti v nekaj dneh po nabiranju. Lahko ga zamrznemo: neolupljenega najprej zarežemo in blanširamo tri do štiri minute, ohladimo, osušimo, zapakiramo. Ali pa ga posušimo v sušilniku ali pečici pri temperaturi od 50 do 60 °C do drobljive notranjosti, potem hranimo v suhem in zračnem kozarcu.

Sladek orešek, ki ogreje dlan, lahko spečete tudi v pečici. Da ne bo drame pri lupljenju, vsak plod križno zarežite na ploski strani in nato prelijte z vročo vodo za 20 do 30 minut. Kostanj odcedite, razporedite po pekaču in pecite pri 220 °C 20 do 25 minut, vmes enkrat premešajte. Ko je pečen, ga zavijte v vlažno krpo za pet minut – para zmehča kožico. Olupljen kostanj posolite ali pokapljajte z oljčnim oljem.