Skrivnost sreče je v tem, da znaš najti radost v veselju drugega! To je misel, ki je naša draga starša, Frančiško in Vladka Frasa, vodila na njuni življenjski poti ter ju pripeljala do častitljivih jubilejev, ki smo jih združili v velikem praznovanju v krogu naše razširjene družine.
Atek Vladko se je rodil 31. decembra leta 1934 v družini z dvema otrokoma v Hotinji vasi, mamca Frančiška pa 26. januarja 1935 v družini s petimi otroki v Dobrovcah. To so bili težki časi, časi pomanjkanja in revščine, kot otroka sta preživela tudi drugo svetovno vojno - in tega časa se ne spominjata rada. Tudi povojno obdobje je bilo težko za njuni družini, vsega je primanjkovalo, le družinske ljubezni in upanja, da bo nekoč boljše, je bilo dovolj.
Še zelo mlada sta se spoznala na pustni veselici in si v rosnih dvajsetih letih starosti obljubila večno zvestobo. Potem so prišli otroci in želja po lastni hiši. Atek, ki se je izučil za orodjarja, je bil človek stotih talentov. Ko sta od staršev dobila zemljišče, se je začela gradnja hiše. Vse v lastni režiji, s pomočjo starega očeta in sorodnikov. Hiša je rasla, atek je bil zidar, tesar, keramičar, električar, vodovodar, pleskar, polagalec podov.
Topel dom je ob naših starših dobilo tudi šest otrok, pet deklet in fant. Otroci smo rasli - in ko je najmlajši začel obiskovati šolo in postal samostojen, se je zaposlila tudi naša mamca, ki je bila dotlej le gospodinja, žena in mama. Naše življenje je postalo lažje. Vsem nam je bilo omogočeno, da smo se izšolali in prišli do svojega kruha. Našli smo si partnerje, si ustvarili družine in svoje domove. Atek in mamca pa sta ostala v njuni hiški.
A njuna družina se je kmalu začela večati. Zelo sta se razveselila, ko sta postala babica in dedek. Atek Vladko in mamca Frančka, kot ju kličemo, imata deset vnukov, ob njunem platinastem jubileju in devetdesetletnicah življenja pa ju razveseljuje tudi deset pravnukov. In prav vsi, otroci, vnuki in pravnuki, ju radi redno obiskujemo.
Jubileje naših staršev smo počastili v nedeljo, 26. januarja, ravno na praznični dan. Zbrani smo jima poleg daril in dobrih želja podarili tudi ogromen šopek rdečih vrtnic v znamenje našega spoštovanja in ljubezni. Zaželeli smo jima, naj se uresniči vsaj del lepih in dobrih želja, ki so jima bile izrečene, in da naj še dolgo ostaneta zdrava, vitalna in polna pozitivne energije.
Bog vaju živi, draga Frančka in Vladko!
Zapisala Franja Bračko
