Miha Dajčman
Dan po dnevu upora proti okupatorju smo se po skypu pogovarjali z zgodovinarjem in kustusom Muzeja narodne osvoboditve Maribor Urošem Doklom. Na prestavljenem Festivalu sprehodov, ki bi moral v Mariboru potekati marca, bi govoril o zgodbah okupiranega mesta. Da jih bo delil z vedoželjneži, bo še počakal, ne čaka pa njegovo delo pedagoga v muzeju. Profesorja zgodovine in angleščine mnogi poznajo tudi zaradi projekta Jakob, v katerem se je ukvarjal z lajšanjem travm begunskih otrok.
Kako poteka vaše delo v dneh, ko je muzej fizično zaprt?
"Zelo je pestro. Na začetku sem se spraševal, kaj bom počel kot pedagog, saj je ena glavnih nalog, da sem v stiku z obiskovalci, učenci, dijaki, študenti in kolegi. Zdaj naenkrat tega ni več. A se je zelo hitro, v nekaj dneh, odprla druga niša, stopiti je bilo treba v virtualni svet. Dnevna soba je postala pisarna, snemalni studio in tako naprej. Komunikacije je zelo veliko, delovni dan ne traja osem ur, ampak se je raztegnil. Drugače je in dela ne zmanjka. Skušamo najti ustrezne načine, kako biti v stiku z obiskovalci."
Vabljeni k poslušanju pogovora na povezavi TUKAJ
{soundcloud}https://soundcloud.com/vecerpodkast/grema-na-skajp-uros-dokl{/soundcloud}
Kako projekt Muzej za mir, ki ste ga ustvarili leta 2016, vidite v luči aktualnega dogajanja?
"O njem razmišljam veliko več kot kadarkoli, razen takrat, ko sem ga sestavljal. Zdaj se sprašujemo, kako je bil in ni bil uspešen, koliko so dijaki in učenci odnesli od številnih ur preživetih v muzeju. Število obiskovalcev v muzeju je naraščalo, prihajali so iz vse Slovenije, tudi v tujini smo o tem govorili, prejeli Icomovo nagrado 2016. Ključ programa je, da skušamo naslavljati aktualna vprašanja - kaj je prav in kaj je narobe. Zelo težko je klasificirati tako preprosta pojma. Tukaj ima vsak svojo pravico. Ne glede na to, ali smo Slovenci, tujci v Sloveniji ali imamo migrantski status, imamo eno skupno identiteto - biti človek v svojem jedru. Kar pomeni, da nikoli ne smemo narediti nekomu nekaj, za kar ne želimo, da bi nekdo storil nam. Temu bi se morali zavezati vsi, privilegirani in neprivilegirani. Dokler nimamo tega v sebi ponotranjenega, je zelo težko govoriti o družbenem napredku, konsenzu in miru. To želimo otrokom in obiskovalcem pokazati. Da zunaj obstajajo mamljive ponudbe hitrih rešitev, te so medijsko odmevne, a človek mora pri sebi odgovoriti na vprašanja - ali počnem iste napake, ki jih nekomu očitam. Vzgajati in prispevati skušamo, da bi mladina razmišljala kar se da kritično. Da jih ne bi povozilo kolesje fake newsa. Kdo, če ne mladi, bo gnal naprej? Zato nagovarjamo mlajše, mlade, še svobodne. In če pogledamo nazaj, med okupacijo Maribora, so se najprej vstali mladi, mladi po srcu."
"Skozi zgodovino lahko pokažemo, kaj se zgodi, ko ljudje za rešitve izberejo najpreprostejše, tistega najglasnejšega na govorniškem odru"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
