Nagovarjal je ljudi lokalnega terena in izhajal iz njega. Poglede iz regij v zaporedju, kot so umeščene v časopisu, podajamo Rozmari Petek (Celjsko), Petra Lesjak Tušek (Koroška), Branko Žunec (Pomurje), upokojeni novinar, in Slavica Pičerko Peklar (Podravje), ki je prav v tem tednu praznovala 33. obletnico dela pri Večeru.
Celjsko: Brez ljubljenčkov in večnih grešnih kozlov
Zgodbe s Celjskega je v Večer prvi začel prinašati Janko Volf. Po pripovedovanjih je v Celje dobesedno prišel s kolesom (nanj je pripel pisalni stroj) in začel iskati zgodbe. Pa ne političnih. Ljudske. Hitro se je vklopil v celjsko dogajanje, se včlanil v društva in tako širil krog bralcev in novih potencialnih zgodb. Njegov več kot dostojen naslednik je bil Franček Kramer, ki je v celjskem dopisništvu oddelal 43 let (plus tri štipendijske). Tudi z njim na čelu je poslanstvo celjskega Večera ostalo enako – biti med ljudmi, pisati njihove zgodbe, pomagati reševati njihove težave, pohvaliti njihove dosežke, ne političnih. Obenem si je Večer v tistih davnih časih lahko privoščil široko mrežo dopisnikov ali vsaj "obveščevalcev", njihov domet je segal vse do Posavja. Če ga sedaj vprašam, zakaj se je Večer takrat v celjski regiji tako prikupil, vedno poudari, da zato, ker je bil pretežno ljudski.
Takšen poskuša tudi ostati. Politikov ne deli na leve, desne, konservativce, liberalce, temveč jih izpostavlja in okrca takrat, kadar dokazano niso delali v prid vsem, temveč bolj interesom posameznikov. Nima ljubljenčkov in nima večnih grešnih kozlov, saj tudi slednji med napakami naredijo veliko dobrega, česar ne prezremo. Največji poudarek pa daje še vedno ljudem in njihovim zgodbam, dosežkom, krivicam, iznajdljivosti, drznosti, vsemu, kar izstopa iz vsakdana. Še zmeraj največ zgodb najdemo na terenu, med ljudmi, ne na družbenih omrežjih. Ni nam težko poglobiti se v umazano, zrežirano zgodbo, ki se je manjši, lokalni mediji včasih že zaradi samoobstoja ne smejo lotiti, večji mediji pa jo spregledajo, in jo razkriti. Onesnažena celjska zemlja, humanitarno delo na črno, izigravanje razpisov, občinski posli prijateljem, v vse to lahko zavoljo neodvisnosti od lokalnih veljakov mirno dregnemo v vsakem trenutku.
Sežemo preko Trojan, zasidrani pa smo v regijah severovzhoda
Koroška: Med delavci težke industrije
Koroška je bila vedno med osrednjimi Večerovimi regijami z novinarji, ki so odpirali za regijo pomembne teme tako rekoč na vseh področjih. Med legendarne se je na hribovskih terenih, na katerih pa ni poznal ovir, gotovo vpisal tudi pokojni fotograf Franček Jurač. Regija niti ni imela drugega samostojnega časopisa, ki bi se obdržal - izhajali so posamezni tiskani tedniki in mesečniki, a so povečini prenehali delovati in tudi zato se je Večer toliko bolj zasidral med koroškimi gorami tako glede na vsebine kot tudi s prodornimi novinarji v različnih obdobjih. K Večeru me je povabil takratni odgovorni urednik, tudi Korošec, Tomaž Ranc, in govorjeno besedo na nacionalnem radiu sem zamenjala za pisano, ki mi je prirasla k srcu. Kar me kot urednico regij in še vedno zapriseženo Korošico veseli, je, da smo dopisništvo na Ravnah pomladili s perspektivnimi novinarji. Ti so zagotovilo, da bo regija tudi v Večeru prihodnje zastopana v tiskani in digitalni izdaji, tudi na za regijo posebej vzpostavljenem portalu vecerkoroska.com.
Značilnost koroške regije je v osnovi že od nekdaj njen industrijski značaj - od mežiškega rudnika svinca do obdobja zapiranja rudnika s prestrukturiranji ter po njem vse do ravenske fabrike in sprememb od železarstva do jeklarstva smo obdelovali, kolikor največ se je dalo. Zmeraj smo opozarjali na delavske pravice. Nepopustljivo smo novinarsko spremljali obdobje velikih stečajev z osredotočanjem na delavce, na primer Preventove šivilje, in s propadom giganta povezane lastniške razprtije ter vrsto drugih ozadij v gospodarstvu. Ni pretirano reči, da je prav Večer pomembno vplival na sprejetje okoljskega sanacijskega programa zgornje Mežiške doline in da je čisto okolje in zdravje prebivalcev, posebno najranljivejših skupin, postavljal v ospredje z usmeritvijo, da je časopis zagovornik pravic deprivilegiranih in ne centrov kapitalskih in političnih moči.
Pomurje: S prvim aprilom med večerovce
Ni bila šala, ko sem se 1. aprila, na dan šaljivcev, v letu osamosvojitvene vojne za Slovenijo - tedaj sem že imel za sabo dvanajst let poklicne kilometrine pri tedniku Vestnik in radiu Murski val v Murski Soboti -, odzval vabilu takratnega Večerovega glavnega in odgovornega urednika Milana Predana, naj bom stalni dopisnik iz Pomurja. Ker je Večerovo dopisništvo dalj časa samevalo, časnik pa je bil (in je še vedno!) čvrsto zasidran med Pomurci, smo temu prilagajali vsebine - že od prvega objavljenega prispevka (v ponedeljek, 1. aprila 1991) z naslovom V šoli oblast učitelju, katerega poanta je bila, da "izobraževanje ne bo trinajsto prase".
Presenetljivo se je mi je časnikarsko ukvarjanje z izobraževanjem, raziskovalnim snovanjem in znanstvenim ustvarjanjem - čeprav ima ta regija po kazalnikih najslabši izobraženski sestav prebivalstva in ga najbolj prizadeva "odliv", a že tudi "kroženje možganov" - zapisalo med stalnice. Iz Večerovih podlistkov o "nevidni univerzi" sta nastali dve monografiji, zbrani podatki - na 264 prebivalcev v Pomurje pride en doktor znanosti, doma iz te regije, čeprav jih večina živi in deluje zunaj nje - so bili v pomoč pri ustanovitvi Pomurske akademsko znanstvene unije. Večer je bil prvi, ki je v zgodnjih devetdesetih letih, ko je boj za versko življenje v slovenskem jeziku na obmejnem Razkrižju dosegel vrelišče, na naslovnici objavil udarno novico, da je iz Vatikana priromal dekret, po katerem to območje ne sodi več v zagrebško škofijo, ampak v takratno mariborsko.
Umeščenost Večera v regiji mnogih stereotipov (slovenska Sibirija, žitnica, slepo črevo, predpražnik ali popek Evrope, glava slovenske geografske kokoške) (je) nazorno ilustrira(la) prvoaprilska potegavščina pred leti, ko smo objavili, da takratni najmlajši pomurski župan v Šalovcih Aleksander Abraham išče ženo. Telefoni v našem dopisništvu so po tej objavi pregorevali, celo iz nekaj ženitnih posredovalnic so klicali, ženske so se preko nas dogovarjale za zmenke z županom. Ob moji upokojitvi konec leta 2013 smo se šalili, da je bila Murska republika v letu 1919 le ventil za sproščanje, od predlanskega leta, ko je bila stota obletnica združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, pa je to pač zgodovinsko dejstvo. Kot je vsekakor 75. obletnica Večera!
Podravje: Včasih je veljalo, da dobri delavci berejo Večer
Ptuj z okolico, danes kar Spodnje Podravje, je imel v Večeru vselej svoje mesto. O življenju v mestu, ki je lani obeležilo 1950 let od njegove prve pisne omembe, smo pisali in Ptujčani, ki danes iščejo kakšne zanimivosti iz novejšega mestnega dogajanja, bodo zagotovo polistali po arhivih našega časnika. Bralci so svoja jutra nekdaj še bolj kot danes povezovali z Večerom, danes so mnogi redni obiskovalci njegove spletne strani, kjer jim dopisniki, zdaj same novinarke, s svojim poročanjem, zgodbami in razmisleki posredujemo informacije.
Rdeča nit, ki se s ptujskega konca tja na mariborski konec, kjer je naše uredništvo, vije že vseh sedem desetletij in pol, povezuje mesti bolj, kot je morda videti zadnja desetletja. Ptujčani zelo radi prebirajo zgodbe iz sosednjega mesta in širše regije. Iz njih se je mogoče (tudi) kaj naučiti, a najboljše so tiste domače, ni jih bilo malo, ki smo jih spisali na domačem dvorišču – in tudi mnoge od teh so kot rdeča nit. Reševanje ptujske arheologije se v zadnji kulturni spregi z Mariborom, ko smo se skupaj šli EPK, ni najbolje končalo. Vsa moja dopisniška leta je ptujska bolnišnica tista, ki ji gre posebna pozornost, zadnja leta tudi zaradi, za tiste v Ljubljani, premajhne kilometrske oddaljenosti od Maribora, kar odločevalci razlagajo po svoje in pozabljajo, da Ptuj ni zgolj mesto, ampak tudi podeželje, še vedno težko dostopno, obmejno, demografsko ogroženo. Na vse to opozarjamo v svojih zapisih, kot na to, da sta Ptujsko in še posebej Dravsko polje pomembni ne le zaradi kmetijske pridelave, ampak tudi zaradi vodnega bogastva. In da so Haloze in Slovenske gorice območji, kjer je vinogradništvo in sadjarstvo treba povezati s turizmom. Bogato kulturno dogajanje, ki ga zadnja leta zaznamujejo poletni festivali, zagotovo pritegne in marsikdo, ki bi ne bral Večera, zanje ne bi vedel. Bili so časi, ko so tukajšnji obrtniki prihajali na Večer in z našo pomočjo iskali delavce, take delavne, saj je menda veljalo, da dobri delavci berejo Večer. Branja so se privadili v delavskih avtobusih, s katerimi so se vozili v fabrike.
In čeprav ima Ptuj s svojim širšim zaledjem za svoje zgodbe namenjeno stran v Večeru, včasih sta bili celo dve, je danes še bolj kot nekdaj mogoče utrip lokalnega življenja najti na vseh straneh našega časopisa. Ptuju se je v Večeru vselej dobro pisalo.
