Barbara Gavez Volčjak
Od vseh prostorov v stanovanju se je skozi zadnjih 30, 40 let verjetno najbolj spremenil videz kopalnice. Le spomnimo se, kakšen je bil tedaj prizor v klasični kopalnici, bodisi v bloku bodisi v hiši: večino prostora sta zavzemala kopalna kad in pralni stroj, roke smo si umivali nad standardnim belim keramičnim umivalnikom, mešalne armature še niso bile vgrajene povsod, splakovalni kotlički so bili nekje pod stropom, vodo smo potegnili z vrvico ... Danes je podoba kopalnice povsem drugačna. Pa se je spremenil zgolj videz ali tudi funkcionalnost? In kako spremenjeni funkcionalnosti sledijo naše navade?
Začnimo pri prazni kopalnici. Gole stene in tla najprej zaščitimo in okrasimo s talno in stensko oblogo, in tudi ta se je s časom spreminjala. "Pred desetletji so bile najpogosteje uporabljene klasične keramične ploščice v manjših kvadratnih formatih, kot sta 15 x 15 ali 20 x 20 cm, vendar so se pojavljale tudi pravokotne oblike, na primer 10 x 20 cm. Vzorci so bili pogosto dekorativni – cvetlični, geometrijski ali s svetlečimi glazurami," spomni Franci Janžekovič iz Salona kopalnic MCK. Danes se investitorji in uporabniki odločajo za večje formate, pogosto v dimenzijah 60 x 60 cm, 60 x 120 cm ali celo večje. Priljubljeni so naravni videzi – imitacije kamna, betona ali lesa – ter mat površine, še dodaja sogovornik. Večji formati ploščic sicer niso zgolj vizualna sprememba, saj manj fug med ploščicami zahteva tudi manj čiščenja. Marsikdo pa se že odloči tudi za dekorativni beton, ki na steni in tleh ustvari enotno, gladko površino in tako še olajša vzdrževanje.
Kadi vse bolj izpodrinjajo kabine za prhanje
Omenili smo že enega osrednjih elementov kopalnice, ki je prostoru pravzaprav dal tudi ime - to je kopalna kad. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so prejšnje emajlirane litoželezne kadi postopno začele zamenjevati kadi iz steklenih vlaken, ki so bile lažje in cenejše. Približno od leta 1979 pa se za kopalne kadi v veliki večini uporablja akrilni material, pojasnjujejo strokovnjaki iz podjetja Geberit. Po letu 1980 so v stanovanjih kopalne kadi pričele izpodrivati prhe, s tem pa so se spreminjale tudi navade pri skrbi za osebno higieno. "Danes je ta proces še bolj očiten, saj se ob prenovah kopalne kadi pogosto zamenjujejo s prhami. Zaradi lažjega čiščenja in vstopanja v pršni prostor se ob tem uveljavljajo tudi breznivojske prhe. Na kopalne navade pač vpliva moderni način življenja, pa seveda tudi geografski in socialni položaj, kultura določenega naroda in še kaj," menijo v Geberitu. Prodoru prh je seveda sledil tudi razvoj opreme za prhanje, še dodajajo. "Od prvih ročno gnanih preprostih prh s fiksnimi pršnimi glavami se je njihova zasnova neprestano izpopolnjevala. Danes si lahko omislimo prhe s kromoterapijo, take, ki po višini oblivajo celotno telo, pršne ročke z različnimi masažnimi funkcijami in še kaj," naštevajo strokovnjaki.
Od lončenih kadi do levjih šap
Pravzaprav bi začetke kopanja v kadeh lahko postavili celo v čas 3300 let pr. n. št. Eno najstarejših kadi, iz utrjene lončevine, ki je bila namenjena kopanju, so odkrili na Kreti in sodi v čas minojske kulture. V starem Egiptu so za umivanje uporabljali tudi glinene vrče, s pomočjo katerih so ustvarili prham podoben učinek. Vse te ideje so prevzeli Grki in jih nadgradili z izboljšanimi cevnimi sistemi, s katerimi so dovajali vodo in jo tudi odvajali. Prvi so gradili skupna kopališča, ki so jih lahko uporabljali tudi revnejši sloji prebivalstva. Rimljani so bivalno kulturo dvignili na še višji nivo. Bogatejši prebivalci so v svojih domovih uporabljali predvsem marmorne kadi, manj bogati pa lončene ali lesene.
Po zatonu rimskega imperija je nivo higiene v Evropi močno upadel in tudi razvoj kopalnic je zastal. Prvi pomembnejši napredek je bil dosežen v letu 1767, ko je William Feetham, izdelovalec peči v Londonu, patentiral prho. Ta je delovala s pomočjo črpalke na ročni pogon. Sredi 18. stoletja so se pojavile kadi iz litega železa, proti koncu tega stoletja pa so jih izboljšali s postopki emajliranja. Te kopalne kadi, ki so bile pogosto opremljene z nogami v obliki levjih šap in so bile priljubljene še v celotnem 19. stoletju, so ob prehodu v 20. stoletje pričele nadomeščati vgrajene kadi, so zgodovino opremljanja kopalnic povzeli v Geberitu.
Viseče školjke brez roba olajšajo čiščenje
Drugi ključni element kopalnice je stranišče, čeprav je marsikje urejeno tudi v ločenem prostoru. "Pred 40 leti so prevladovale stoječe WC-školjke, najpogosteje iz keramike, z vidno napeljavo in nadometnimi kotlički, pogosto plastičnimi. Kotlički so bili nameščeni visoko nad školjko, s cevjo do armature in z verižico za splakovanje. Uporabljale so se svinčene spojne cevi," opisuje Franci Janžekovič. Danes kot standard ocenjuje viseče WC-školjke z vgradnim kotličkom, pri katerih je nosilna konstrukcija skrita v steni. "Takšen pristop omogoča lažje čiščenje tal, bolj estetski videz in enostavnejše vzdrževanje. Na voljo so tudi školjke s funkcijo bideja, brezrobne WC-školjke (rimless) in take s počasnim zapiranjem pokrova," še našteva sogovornik.
Veliko je skrito v steni
Prvi podometni splakovalnik na svetu je leta 1964 izdelalo in vgradilo prav podjetje Geberit, vendar splakovalniki niso edino, kar se v kopalnici skriva v tleh ali za steno. Da se v prostoru udobno počutimo in da je v njem zagotovljena higiena, so potrebni sifoni, odtoki, ogrevanje in podobno. Prve sifone so v WC-školjke pričeli vgrajevati približno okrog leta 1870, da bi preprečili razširjanje neprijetnih vonjav. "Princip je tako preprost, da se od takrat ni veliko spreminjal," navajajo v Geberitu. Bolj izrazite so spremembe pri vodovodnih inštalacijah, meni Franci Janžekovič. "Pred 40 leti so bile vodovodne cevi večinoma kovinske – jeklene, spojene z navojnimi spojkami. Plastičnih dovodnih cevi še ni bilo v uporabi. Po drugi strani pa so se takrat začele uveljavljati PVC-odtočne cevi, ki so postopno nadomestile do takrat pogosto uporabljene svinčene odtoke," razlaga sogovornik.
Danes se za vodovodne razvode najpogosteje uporabljajo večslojne plastične cevi (na primer alu-PEX), ki so enostavne za vgradnjo in bolj odporne proti koroziji, pojasnjuje Janžekovič. "Sifoni so dostopnejši za čiščenje, odtočne cevi pa tanjše in učinkovitejše." Tudi v Geberitu menijo, da so bili cevni sistemi deležni napredka, tako tisti za oskrbo z vodo kot tudi odvodni. "Za kanalizacijske vode so bili razviti posebni sistemi s 'tihimi' cevmi, te namreč bistveno zmanjšujejo hrupnost tekočin, ki se po njih pretakajo," pojasnjujejo strokovnjaki.
Tudi radiatorji se ponekod umikajo drugim načinom zagotavljanja prijetno toplega prostora. "Ogrevanje v sodobnih kopalnicah večinoma vključuje talno gretje – bodisi vodno, povezano s centralnim sistemom, ali električno, kar zagotavlja večje udobje in energetsko učinkovitost," meni Franci Janžekovič.
Iz novejših materialov pa niso izdelane le cevi, temveč tudi sanitarna oprema, veliko pozornosti je namenjene predvsem njeni površini. "Posebne glazure skrbijo za dolgoletno zaščito keramike, njeno površino naredijo izjemno gladko, da odbija umazanijo, in s tem zagotavljajo zelo enostavno nego," poudarjajo v Geberitu.
Poudarek je na trajnosti in estetiki
Nekakšen zaščitni znak kopalnice je bil nekoč tudi pralni stroj, danes se je tudi to spremenilo in sploh v stanovanjskih hišah se zanj običajno najde prostor drugje. "V preteklosti je bila kopalnica predvsem prostor za osebno higieno in gospodinjska opravila. Pralni stroji so bili pogosto nameščeni v kopalnicah, ker drugje ni bilo predvidenega prostora. Funkcija prostora je bila torej večnamenska, a brez večjega poudarka na udobju ali ambientu," o tem meni Franci Janžekovič. Danes kopalnica po njegovih besedah postaja prostor sprostitve in zasebnosti. Pralni stroji se selijo v ločene tehnične prostore ali utilitije. Sodobna kopalnica vključuje funkcionalne cone, v katerih so nameščeni tuš, kopel, umivalnik in WC, veliko pozornosti pa je posvečene tudi razsvetljavi in izboru materialov. "Poudarek je na trajnostni opremi in estetiki," meni sogovornik.
Veste, kaj je "vodna omarica"?
Tudi na področju WC-školjk in kotličkov razvoj ni počival. Prvi WC s splakovanjem je leta 1596 za angleško kraljico izumil njen dvorjan John Harington. Prvi kovinski, bolj masovno razširjen WC s splakovanjem je leta 1775 patentiral Alexander Cummings, prvo keramično WC-školjko pa leta 1875 Thomas William Twyford. V tem času je naprava dobila tudi sedanje najbolj razširjeno ime: water closet (dobesedno vodna omarica) oziroma kratico WC.
Vzporedno s školjkami so se razvijali tudi načini splakovanja, od veder do prvih izboljšanih ločenih splakovalnikov, ki so se pojavili približno okrog leta 1890, navajajo v Geberitu.
Trajnost je na splošno tema, ki ji je tudi pri opremljanju kopalnice namenjen velik razmislek. "V zadnjem času se predvsem veliko pozornosti namenja varčevanju z vodo, in sicer tako pri oblikah WC-školjk kot tudi pri splakovalnikih," menijo v Geberitu. Tudi Franci Janžekovič v ospredje razvoja kopalnic postavlja uporabo trajnostnih rešitev: armature z nizko porabo vode, sanitarno keramiko z antibakterijskimi premazi, naravne ali reciklirane materiale za obloge ter energetsko učinkovite ogrevalne sisteme. "Vse več pozornosti se bo namenjalo ergonomiji, dostopnosti (tudi za starejše ali gibalno ovirane osebe) in celostnemu oblikovanju," je prepričan sogovornik.
Wellness kotički in varčevanje z vodo
V Geberitu pa o prihodnjem razvoju kopalnic še menijo: "Kljub temu da se gradijo za daljša obdobja, so tudi kopalnice, kar se tiče oblik in barv, podvržene modnim muham, te pa se s časom spreminjajo. V bodoče se bo razvoj na tem področju predvsem usmeril v varčevanje s pitno vodo, energijo in izpopolnjevanje kopalnic v individualne velnes kotičke, ki si jih bo zaradi obilja ponudbe različne opreme vsakdo prikrojil po lastnih željah."
