
V 58. letu se je poslovil Aleš Hadalin, eden najizvirnejših slovenskih raziskovalcev človeškega glasu ter predan poznavalec vokalnih tehnik in ljudske glasbene dediščine. Iz Slovenskega glasbeno-informacijskega centra (Sigic) so sporočili, da je Hadalinovo življenje in delo zaznamovalo neprestano raziskovanje glasovnih možnosti ter poglobljeno odkrivanje bogastva slovenske ljudske glasbe.
Hadalin je študiral muzikologijo, glasbeni svet pa ga je pritegnil že v mladosti, ko je igral harmoniko, orglice in kljunasto flavto. Bil je ustanovni član skupine Tantadruj, s katero je posnel dva albuma, ter se v začetku devetdesetih let posvetil džezovskim standardom. Takrat je nastal njegov album Gee Baby, ki ga je zaznamoval njegov prepoznaven, globok in hrapav glas.

Pomemben del njegove ustvarjalne poti je bilo sodelovanje s plesno skupino En-Knap. Od leta 1995 je kot pevec, plesalec in igralec soustvaril tri predstave – Struna in želo, Zakonitosti Kobre in Popoln korak. Ob tem je pripravil tudi zgoščenko Umetnost hoje. Skupaj so sodelovali tudi pri treh filmih: Vrtoglavi ptič (1997), Dom svobode in Krotilci časa, za katere je Hadalin napisal in posnel glasbo.

Za interpretacijo skladbe Norec je leta 2003 na Festivalu slovenskega šansona prejel nagrado za najboljšo interpretacijo, kar je še utrdilo njegov sloves izjemnega vokalnega interpretatorja. V poznejšem obdobju je poglabljal raziskovanje slovenskega ljudskega izročila – njegovo zadnje delo zaključuje trilogijo vokalnega popotovanja po slovenski ljudski glasbi, ki povzema spoznanja več desetletij trajajočega umetniškega raziskovanja.
Na Sigicu so ob njegovi smrti poudarili, da je Hadalin s svojim delom pustil pomemben pečat v slovenski glasbeni kulturi, tako v zborovski, džezovski, gledališki, filmski kot v ljudski glasbi. Njegov opus ostaja dragoceno pričevanje o širini človeškega glasu in bogastvu slovenske glasbene dediščine.





