Pred premiero v mariborski Drami: Ko s Fedre odstranimo plasti časa, je to še vedno tragedija o fenomenu moči

Arhetipsko zgodbo o ljubezni, strasti, politiki in usodi je po motivih Jeana Racina, Seneke, Evripidovega Hipolita in Ognjev Marguerite Yourcenar priredil Tibor Hrs Pandur, v Dvorani Frana Žižka jo bodo premierno uprizorili v režiji Livije Pandur. V drami, ki jo zaznamujejo plasti antičnih referenc in sodobnih premislekov, igrajo Nataša Matjašec Rošker, Branko Šturbej k. g., Petja Labović, Julija Klavžar, Minca Lorenci in Blaž Dolenc.

Strast in sram kot instrumenta uničenja

Fedra Jeana Racina (1639–1699) velja za največjo dramsko mojstrovino francoskega klasicizma. Tragična zgodba o Tezejevi ženi, ki se zaljubi v svojega pastorka Hipolita, razkriva globine ljubezenske krivde in kazni, hrepenenj, osamljenosti ter pomanjkanja milosti in sočutja. Prikazuje, kaj se zgodi, ko postaneta strast in sram instrumenta uničenja – ne le glavne junakinje, temveč vseh, ki jih zadeva vprašanje človekovega končnega smisla in njegove svobode. Fedra, ki je v evokaciji mitologije dedno zaznamovana in jo slepo vodi njena strastna ljubezen do pastorka Hipolita, je kompleksna osebnost, ki se sooča s svojo človečnostjo, z družinskimi vezmi in z družbenimi normami, dovoljenim in prepovedanim, sama pa je obsedena s svojo krivdo, ki jo doživlja hkrati kot užitek in bolečino, so pred premiero zapisali v mariborskem teatru.

Sodobna dekonstrukcija tudi z novimi vprašanji

Sodobne uprizoritve antičnih in klasicističnih besedil pogosto razpirajo vprašanja, ki so danes enako aktualna kot ob njihovem nastanku. Režiserka Livija Pandur o sodobnem pogledu na Fedrino zgodbo razmišlja takole: "Ko po skoraj 2500 letih od nastanka Evripidovega Hipolita, po skoraj 2000 letih od Senekove Fedre in po več kot 350 letih, kolikor je minilo od Racinove Fedre, odstranimo plasti časa, je Fedra še vedno tragedija o fenomenu vzpostavljanja moči in o neustavljivi, uničujoči ljubezni, ki nenehno niha med razumom in strastjo, med življenjem in smrtjo – smrtjo, ki na koncu postane njena edina mogoča rešitev. Umiranje na obroke, od trenutka, ko se zaljubi."

Uprizoritev se po strukturi naslanja na Racinovo klasicistično tragedijo, prvič uprizorjeno 1677. leta v Parizu, ki se dogaja v enem dnevu, eni noči in na istem prizorišču po Aristotelovem načelu enotnosti časa, kraja in dogajanja, očiščena je mitičnih prvin, dodaja režiserka. "Zelo jasno in neusmiljeno razkriva tragično zgodbo o sli po oblasti, neobvladljivi, skoraj demonični strasti, krivdi in kazni, hrepenenju, osamljenosti, pomanjkanju milosti in sočutja, ko sla postane instrument destrukcije, ne le glavne junakinje, ampak vseh, ki so v Fedrinem ožjem bivanjskem krogu."

Hkrati pa sodobna dekonstrukcija mita odpira nova vprašanja o moči, želji in identiteti, piše Tibor Hrs Pandur. "Mizoginija, ki je v vse te drame strukturno vpisana, je eksplicitna. Tedanje razredne delitve in patriarhalne spolne ekonomije so upoštevane kot temeljna gonila drame. Uprizoritvena strategija je odsev realne situacije: sodobni ljudje uprizarjajo antično zgodbo, zato lahko liki s sodobne perspektive komentirajo lastno vlogo, ki so jo 'prisiljeni' igrati. Zmožni so tako rekoč posthumno zreti in komentirati lastno usodo," doda Tibor Hrs Pandur, ki je tudi dramaturg uprizoritve.

Scenograf je Marko Japelj, kostumograf Leo Kulaš, avtor glasbe Branko Rožman, koreografinja Tanja Zgonc, lektorica Metka Damjan, oblikovalka videa Lina Rica, oblikovalka svetlobe Vesna Kolarec, asistentka kostumografa Lara Kulaš, svetovalec za borilne veščine Žiga Ozmec in asistentka lektorice (študijsko) Zala Reich.