Nova pesniška zbirka pesnika Jana Šmarčana Vila in zmaj je zastavljena konceptualno. Avtor je v četrti zbirki blizu svojemu izjemnemu prvencu Njej (Založba Litera 2007), s katerim je zadal visoka pričakovanja, ki s prejšnjima Tebi in Do kapele ne prideš nikoli niso bila popolnoma dosežena, saj je pesniku manjkal prvotni poetični in jezikovni naboj. Tokrat so se uresničila.
Delo se deli na dve temi, ki ju že ponazarja naslov - vila in zmaj. Torej muza in sovražnik. Poezija se spoprijema z dvema silama, za kateri pa se lahko reče, da sta obe nevarni in pogubni. Nezanesljivi do pesniškega subjekta, ki si želi ljubezni in miru. Skorajda naivna ideja pesniške zbirke, ki pa je v tem primeru vse kaj drugega – je zrela in prerašča v aktualno problematiko osamljenosti in napadov tesnobe pri vedno mlajši populaciji. Vendar pesmi niso napisane angažirano, temveč z jasno pesniško govorico.
Prvi del naslova, torej vila, predstavlja ljubezensko razmerje, ki pa je in ni, torej v skladu z večnim hrepenenjem po bližini, kar je značilno za Šmarčanovo poezijo. Fizični stik (p)ostaja iluzija, pri čemer se subjekt pesnik spretno tolaži z dopisovanjem z Vilo in s tem hranjenjem takega, čakajočega odnosa: "Minili so meseci in kar ne zmanjka besed./Uživava v trenutkih in urah, ki jih posvečava drug dru-/gemu. Imava spomine na zlati čas, ko sva sedela v istem/prostoru, se spogledovala in pogovarjala v živo. Imava/načrte: srečanje in potem upanje in strah, kako se bova/še bolj zbližala. Ko te skrbi, da odidem drugam, te po-/mirim, da sva v zvezi na daljavo." Citirane verze nenaslovljene pesmi sem izbrala namenoma, saj ponazarjajo poanto celotne tematike – romantična poema razpira vso bolečino pravzaprav nedoživetega, a dosti bolj umerjeno kot denimo istoimenski naslov zbirke Ivana Minattija. Šmarčanov neointimizem se dotika na pripoveden način, ki ga meša z opisnostjo in skorajda vsakdanjo, že zbanalizirano izpovednostjo besednih formulacij, kot je "Rad te imam". Ta bližina je prav zato sklenjena z bralstvom – navkljub določenim poenostavljenim frazam je pesniško delo še vedno dovolj besedno premišljeno in izčiščeno.
Neodnosi se selijo v male e-aparature, ostanki dneva so prežeti vedno pogosteje s samoto
Prav vprašanje o takem lovljenju je dandanes vse bolj pogosto, tako da individualni problem postaja vse bolj kolektiven - in obratno. Subjekt si sicer želi stika, ki pa je zgolj brezstičen, čeprav njegova vila živi na koncu istega mesta. Skratka gre za lovljenje, ki je že poznano iz Šmarčanove celotne poezije, je pa v pesmih-prozi zdaj zasnovano bolj fabulativno in ustvarja in pojasnjuje celotne okoliščine dosti manj srhljivo kot v omenjenem prvencu ali kot večno romanje v zbirki Do kapele ne prideš nikoli (Zavod Volosov hram, 2016).
Vila in zmaj je z drugega vidika, in to je soočenje s subjektovim strahom oziroma zmajem, prav tako močna. Soočenje z lastnimi demoni in grozo, ki pesniški jaz potiskajo na obrobje in mu dajejo nov status, je izpisano s pravo mero distance. Tu se kaže avtorjev dobro poznani cinizem; pogovori z zmajem in njegovi spomini nanj delujejo slikovito in nazorno. Subjekt prikazuje njuno "prijateljevanje", vidna intenzivnost njunega druženja je prikazana samoironično in spominja na znan motiv iz pripovedk, ki ga je treba premagati in razdelati do najmanjšega dela. Gre za izvirno postmodernistično predelavo.
Jan Šmarčan je v novem delu Vila in zmaj torej prikazal individualno pezo posameznika, ki pa se razrašča v celotno družbo. Neodnosi se selijo v male e-aparature, fizična bližina postaja zgolj romantično najstniško sanjarjenje, ostanki dneva so prežeti vedno pogosteje s samoto. Ta je za subjekt najhujša in povzroča počasno razgradnjo misli in vsaj navidezne trdnosti, ki jo ta hoče vzdrževati do motivov ljubljene in matere. Neoromantika junaka, ki grize sam in jo je pesnik dodobra pretresel in izpisal.
