Razstava z naslovom Ko smo postali tujci, ki jo bodo drevi odprli v osrednji mestni galeriji za sodobno umetnost v madžarski prestolnici Budapest Galéria, je izbor in reinterpretacija del s trienala EKO 9, ki je lani poleti v organizaciji Umetnostne galerije Maribor (UGM) potekala v starem sanatoriju v središču Maribora. Kot so zapisali v galeriji, razstava premaguje razdaljo, ki je nastala med človekom in njegovim okoljem. Umetnice in umetnik v svojih delih premišljujejo o spremembah v tem odnosu in skozi različne metode prikazujejo, da je intimen spoj med naravo in človekom vendarle še mogoč. 

Drugi otipljivi rezultat lanskega trienala

Ko smo postali tujci je drugi otipljivi rezultat lanskoletne devete edicije trienala umetnost in okolje EKO. Umetniškemu vodji EKO 9 Juretu Kirbišu sta pri postavitvi osrednje razstave trienala Oči v skali svetovala Dominika Trapp z Madžarske in Markus Waitschacher iz Avstrije. Kirbiš je z avstrijskim kustosom Waitschacherjem v Mariboru nedavno postavil razstavo Utrujene palme, pri razstavi Ko smo postali tujci pa madžarska sodelavka Trapp sodeluje kot umetnica, vez med slovensko in madžarsko galerijo pa je kuratorka Flóra Gadó. Umetnice in umetnik na razstavi so še Ana Čavić, Ines Doujak, Mila Panić, Ana Pečar in Ádám Ulbert, kuratorke pa Nikolett Erőss, Anna Lujza Szász in Fanni Tóth. 

Razstava Ko smo postali tujci predstavlja izbor šestih pozicij z razstave Oči v skali, postavljenih v nov kontekst, obe razstavi pa povezuje odnos med ljudsko pripovedjo in okoljsko tematiko. Če Oči v skali pripadajo Ajdovski deklici, prepoznavni skalni formaciji dekliškega obraza v pobočju Prisanka v Julijskih Alpah, se izbor del v Budimpešti navezuje na z mitologijo nasičeno okolje Blatnega jezera, ki je vir številnih prikazni, tudi likovnih podob, so zapisali v UGM.

Ujetniki lastne nemoči

Blatno jezero je po ljudskem izročilu ime dobilo po zadnjem med velikani, ki so nekoč živeli na tem območju. S poseganjem ljudi v ozemlje velikanov je njihovo število začelo upadati, toda kljub temu so velikani in ljudje še dolgo v miru sobivali v bližnjih gozdovih okrog jezera. Ko pa je velikan Balaton izgubil edino hčer, ki je umrla zaradi zlomljenega srca, zapuščena od človeškega ljubimca, je v obupu umrl tudi sam in velikani so dokončno izginili iz regije, beremo ob razstavi. 

Izginotje velikanov je porušilo ravnovesje med človekom in naravo ter za sabo pustilo vrzel, ki jo do danes občutimo kot odtujenost, ob kateri hrepenimo po vnovični povezanosti. Zaradi odtujenosti od naravnih procesov sta občutek ranljivosti v odnosu do narave, s katerim je človeštvo živelo tisočletja, zamenjali strah in tesnoba. Da bi obvladali strah pred naravo, smo jo ljudje preoblikovali v obvladljivo entiteto. Pišemo in beremo zgodbe ter pripovedke, da bi se skozi razumevanje razbremenili. V zgodbah se strahovom izpostavljamo, jih delimo ter jih iz varne distance (po)doživljamo. Če je odsotnost strahu nemogoče doseči, pa si želimo vsaj nekaj varnosti v njegovi prisotnosti, so razmišljanje pred odprtjem strnili v UGM.

Kot še pišejo, je zaskrbljenost ob misli na prihodnost planeta in človeštva razmeroma nov fenomen in je posledica spoznanja, da naša prisotnost in ravnanje povzročata nepopravljivo škodo Zemlji. Soočeni s počasnim uničenjem smo postali ujetniki lastne nemoči. Zgodbe, ki si jih pripovedujemo ob zavedanju, da smo za ukrepanje morda prepozni, spremljata žalovanje in šok, a to je nekaj, kar želimo ponotranjiti, kakor pa zaobiti.