Največja skupinska razstava na najmanjši površini

"Razglednica je kartonček s sliko na eni strani, na drugi pa je prostor za naslov prejemnika in krajša sporočila," začne zbiralec, založnik in galerist Primož Premzl. Kdor je zbral toliko unikatnih razglednic, seveda pozna njihovo definicijo, zgodovino in pomen. "Na nastanek in razvoj razglednic so posredno ali neposredno vplivale številne okoliščine. Predvsem poštne razmere, razvoj fotografije in tiskarskih tehnik, a tudi vedno bolj priljubljena turistična potovanja."

Najstarejšo znano razglednico je samemu sebi poslal britanski dramatik Theodor E. Hook 14. julija 1840, 69 dni po uvedbi prve poštne znamke na svetu. Frankirana je z znamko za en peni. Razglednica formata 20 x 13 cm je ročno narisana in obarvana karikatura. Avstroogrska poštna uprava je dala prve uradne poštne dopisnice v obtok 1. oktobra 1869. Prav na dopisnice so uporabniki poleg sporočil še kaj narisali. Med Slovenci so prve znane ročno risane razglednice oblikovali člani umetniškega društva Vesna, ustanovljenega leta 1903 na Dunaju. V njem so se povezovali Maksim Gaspari, Hinko Smrekar, Saša Šantel, Maks Koželj, Gvidon Birolla in Fran Klemenčič. "Gaspari je bil kasneje avtor številnih unikatno izdelanih razglednic. Umetniki so razglednice radi pošiljali in jih še danes radi pošiljajo sorodnikom, prijateljem in mecenom. Te razglednice imajo prav poseben čar – združujejo intimnost osebnega sporočila in vrednost unikatnega likovnega dela. Med zbiralci imajo posebno vrednost."

Nadaljevanje tradicije pošiljanja avtorskih razglednic in umetniškega razvoja je tako imenovani mail art (tudi postal art ali correspondence art). To je umetniško gibanje, ki temelji na pošiljanju majhnih umetniških del po pošti. Umetnina postane "prava" šele, ko je odposlana – komunikacija je del umetniškega procesa, pojasni zbiratelj. "Oče mail arta je bil ameriški umetnik Ray Johnson, ki je že v petdesetih letih 20. stoletja začel pošiljati kolaže in risbe prijateljem ter neznancem. Iz tega je nastala znamenita New York Correspondence School, v šestdesetih letih pa se je povezala z gibanjem Fluxus in tako je nastalo globalno gibanje. Izogiba se galerijam, trgu in institucionalnim filtrom, temelji na mreži umetnikov, ki si med seboj izmenjujejo dela. Mnogi teoretiki vidijo mail art kot predhodnika spletnih skupnosti."

Kako pa je sam prišel do zbirke unikatnih razglednic? "Zbirka unikatnih razglednic je začela nastajati spontano v začetku devetdesetih let 20. stoletja na pobudo zbiratelja starih razglednic in filatelije Aleksandra Czižka v Ljubljani. Zaposlen je bil v mednarodno uspešnem inženiring podjetju Smelt, ki je imelo svojo galerijo, on pa je bil tam zadolžen za organizacijo likovnih razstav. Bil je v stiku s številnimi pomembnimi slovenskimi likovnimi umetniki, ki so mu v zahvalo za dobro izpeljano razstavo poslali avtorsko, ročno izdelano razglednico, nekateri tudi več razglednic. V glavnem so na njegov naslov prispele po pošti, tudi s hitro dostavo in priporočenim pošiljanjem, opremljene s poštnimi znamkami in poštnim žigom. Da je zbirka rasla, sem Czižku pomagal tudi jaz. Nagovoril sem številne slikarje iz severovzhodne Slovenije, da so na prazen kartonček velikosti razglednice narisali ali naslikali svoj motiv. S Czižkovo upokojitvijo je rast zbirke zastala, pred letom pa se je zaradi starosti odločil, da jo proda. Preden me je seznanil s to odločitvijo, je spreten trgovec z umetninami iz zbirke odkupil nekaj razglednic zvenečih avtorjev, ki jih sedaj po nekajkrat višji ceni od nakupne prodaja uokvirjene v svoji galeriji. Ostanek zbirke, nekaj čez 100 avtorskih razglednic, sem zatem odkupil jaz. Zatem sem doma po predalih in škatlah poiskal razglednice in voščilnice, ki so mi jih pošiljali prijatelji – likovni umetniki, v glavnem kot novoletno voščilo. Pri tem s svojo kreativnostjo in inovativnostjo izstopajo razglednice in voščilnice akademske slikarke Ksenije Čerče, redne profesorice za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V zbirki je tudi nekaj avtorskih razglednic starejših slovenskih likovnih umetnikov, na primer Franceta Godca, Tineta Gorjupa, Božidarja Jakca, Elka G. Justina, Slavka Koresa, Mihe Maleša, Mire Pregelj, Slavka Tihca, Milana Vojska in Ivana Žabota." 

Na razstavi v Likovnem razstavišču Univerzitetne knjižnice Maribor so razstavljene v treh vitrinah: ob vitrini z razglednicami slovenskih umetnikov in umetnic ter vitrini z razglednicami tistih umetnikov in umetnic, ki izhajajo iz Maribora ali so (bili) z njim povezani, je še vitrina z unikatnimi razglednicami neznanih avtorjev iz konca 19. in prvih desetletij 20. stoletja, k jih je Primož Premzl pridobil iz različnih virov. Vseh razglednic iz njegove zbirke seveda ni na razstavi  - v vsakem primeru pa je to najmanjša razstava z največ avtorji oziroma največja skupinska razstava na najmanjši površini, pravi zbiratelj. Trenutno šteje njegova zbirka več kot 300 razglednic in zapolnjuje štiri albume. Zbirateljeva želja je, da bi zbirka ostala zbirka - da se tudi v prihodnosti ne bi delila, razpadla in razvrednotila.

Razstavi, ki nosi naslov Z lastno roko, je pridruženih tudi nekaj "z lastno roko" umetnikov narejenih eksponatov, ki jih hranijo v posebnih zbirkah Univerzitetne knjižnice Maribor. Vidite lahko spominski album operne pevke Ondine Otta Klasinc, spominsko knjigo šahovskemu velemojstru Milanu Vidmarju, notni zapis skladatelja Zlatana Vaude, dokumente iz zapuščine profesorja Henrika Schreinerja in še kaj.